20 stopinj novembra

Za nekaj dni sem ostala brez wifi-ja.

Tako bi se lahko glasil naslov novodobne srhljivke. Pa saj je malo grozno. Nekaj dni sem morala gledati televizijo, če sem želela izvedeti, kakšno vreme se obeta. Šalo na stran, ampak kar se vremena tiče, narava je zmešana. Spomladanska utrujenost novembra. 20 stopinj novembra se ne ujema z decembrsko dekoracijo v Mercator centrih. 20 stopinj novembra se ne ujema z mano. Ne vem, nisem pri stvari. Verjetno sem se zato tudi (spet) poškodovala pri jogi. Mislim, resno?

Ker je 20 stopinj je za plašč še občutno pretoplo. Včeraj sem bila celo v kratkih rokavih. Ne vem, kar malo krivo se počutim, ne zdi se mi pošteno, da je tako toplo. Pošteno? Občutek krivde mi zna vzbuditi tudi vreme, tako stabilna sem. Kakorkoli, pretoplo je. Človek ne ve, kaj naj obleče. Pa kot nalašč (seveda), moja ljuba jakna iz umetnega usnja je začela razpadati. Ja, saj vem, kaj pa naj pričakujem od umetnega usnja. Ne? Tako med nami, sem en kos materialistke. Pa ne da zbiram zadeve, ampak se nanje navežem. Ne vem, morda imam težave s poslavljanjem. Z letting go (let it go, let it go, turn away and slam the door). Mogoče. Ne vem. V glavnem, jakna mi je bila zelo pri srcu. Popolna črna usnjena jakna. Kdo bo našel novo?

Popolne kose oblačil so verjetno iskala tudi dekleta v vrstah pred H&M trgovinami. Balmain. Pa saj razumem. Malo razumem. Tudi jaz sem stala v vrsti pred Mobitelom pred … kar nekaj leti, ko so telefone delili za en euro. Pardon, tolar, za en tolar. Čisto navadne telefone, za njimi ni stalo dizajnersko ime. Prioritete. Begunci na mejah, Apple ljudje pred Big Bangom, eni za Balmain, eni za hrano. Drugi na pošti. Za hrano. Vsak v svoji vrsti, čakajoč nečesa boljšega. Vsak v svoji vrsti, upajoč na boljše. Pa ne obsojam. Komur paše, naj stoji. Jaz nad vrstami nisem navdušena. Je pa tudi res, da v tistih vrstah, tistih pravih vrstah, nisem še stala. V tistih vrstah, ki te, ko in če na vrsto prideš, popeljejo na varnejše. Morda celo na boljše. Ampak saj pravim, ne obsojam. Pomembno je, da čakamo. Ker, če nihče ne čaka, a je potem sploh vredno? Bi bil ajfoun to kar je, če ne bi bilo vrst?

Vrnimo se raje nazaj na mojih par dni brez interneta. Sploh mi ni bilo hudega. A veste, kako ljudje radi rečejo za druge ljudi, ki veliko časa preživijo za računali, da so odvisni? Odvisni od interneta in vsega kar zraven spada? Po eni strani odklop od internetov celo paše. Ja. Ne bom rekla, da bi živela brez, ker me internet in internetne zadeve izredno zabavajo in jih potrebujem, ampak, če bi želela, bi brez težave preživela brez. (Vsaj nekaj dni, okej.) Saj se človek tudi drugje zamoti. Poskusi recimo novo asano. Ker mu prvič kar lepo uspe (ampak se ne ozira na začetniško srečo), poskusi še enkrat. Pa še nekajkrat. Dokler ga (spet) ne zategne čez ramena.

Ma ja, november je malo divji, no. Komarji še vedno preletavajo ozračje nad mojo glavo. Je ni ograje, ki bi jih zaustavila. Je ni ograje dovolj visoke, ki bi ustavila takšno željo po preživetju. Edine ograje, ki resnično ustavljajo, so tiste v naših glavah. Tako pač je. Tako je vedno bilo in vedno bo. 20 stopinj novembra tega ne spremeni. Edino tistim v vrstah ni tako hladno, kot bi jim bilo, če bi bil november povprečno novembrski.

Bodi dobro,

Naroči se na online jogo

Izberi mesečno ali letno naročnino in takoj dostopaj do vseh joga videov in serij.
naroči se
7 dni brezplačno!