Upam, da si, ko bereš to, okej.
Upam, da kjerkoli trenutno si, kakršna koli je tvoja situacija, da ti ni zlomila duha. Vse je začasno. Vse mine. Kar je na eni strani zastrašujoče, ko se imamo dobro, ko rečemo, da nam v življenju gre, takrat želimo, da traja. Da se nikoli ne konča. Hkrati, ob zavedanju, da vse mine, seveda pomislimo tudi na to, da uf, seveda, enkrat mine tudi življenje. A na drugi strani to pomeni, da mine tudi čas, ki nam ni naklonjen. Ali ki nam ni po godu. Da mineta bolečina in jeza. Pa žalost in agonija. Vse mine, zato obe strani sporočata tudi tole - vse je okej. Je že res, da se želimo okleniti dobrega in si želimo, da traja. Ampak, a bi bilo dobro res dobro, če ne bi imelo protiuteži? Bi bilo dobro tako dobro, če ne bi poznali tudi slabega?
Bi cenili trenutke miru, če ne bi spoznali tudi nemira?
Vse mine. Tudi to bo.
Pa čeprav so dnevi lahko težki in dolgi. Tudi ti minejo. Počasneje, a minejo. In v teh dneh lahko pogrešanje boljših dni duši in cmok v grlu je lahko tako velik, da ohromi. Težko je. Pa potem spet ni. In potem spet je. In potem vmes lahko izgubiš stik s časom. In potem vmes lahko izgubiš stik s sabo.
Zato dihaj. V dobrem, da se za se zasidraš v sedanjosti, v slabem, da prebrodiš trenutno. Sprosti ramena, sprosti obraz. Ne tišči zob skupaj. Kadarkoli v dnevu in kakršenkoli dan to je, spomni se, globoko vdihni in začuti vdihan zrak globoko v sebi. Začuti, kako te polni. Začuti, kako se vračaš. Začuti, kako se vračaš k sebi. Začuti sebe. Vdihni, vdihni. Zadrži ta vdih. Mhm, zadrži ga. Na slabši dan zberi okrog njega vse tisto, kar veš, da ti ne služi. Zberi vse negativno, pretirane skrbi in črne napovedi. In izdihni. Aaaah. Izpusti ven iz telesa slabo, da lahko narediš prostor prihajajočemu dobremu. Izpusti ven iz telesa vse, kar bremeni. To ne pomeni, da ne čuti, ne ne, seveda čuti, a ob soočanju in čutenju izpusti predpostavke o tem, kako bi se moral počutiti in koliko časa. To bremeni in to omejuje. Vdihni. In izdihni.
Začuti. Vrni se k sebi. Spleti tisti most med vidnim in nevidnim, med fizičnim in psihičnim. Dihaj. Globoko. Počasi. Dihaj.
In na boljši dan? Na boljši dan se vrni k dihu, da ta dan zaužiješ, da se pofokčkaš v tukaj in zdaj in uživaš in živiš in se spomniš dni, ko si si želel točno tega dneva, ki ga živiš morda danes. Pa se je takrat zdelo, da nikoli ne bo prišel.
Zato dihaš, da vzpostaviš stik s seboj. Dihaš, da zmehčaš telo in robove včasih grobe realnosti.
In, ko bo to minilo, ko bo to za tabo, boš močnejši. Sonce bo drugače božalo tvojo kožo, dežne kapljice te bodo drugače zmočile. Kava s prijatelji bo drugačnega okusa. Zrak, ki ga dihaš brez pretirane pozornosti, bo imel vonj po zmagi in svobodi. Ker dobro in slabo? Z vsem človek raste.
Kjerkoli si, kakršna koli je tvoja situacija, to boš dal čez. Ker že marsikaj si. Včasih človek pozabi, česa vse je sposoben. Nič narobe. Popolnoma normalno. Sploh v težjih okoliščinah. Ob slabših dnevih. Pozabi in si misli “ne morem”. Vse je okej. Tudi zoprna negotovost. Tudi situacija, v kateri mogoče si. Naj bo slaba ali dobra, obe sta lahko težki in bremenilni. Slaba že sama po sebi, dobra pa zaradi zavedanja, da lahko mine. A vse bo enkrat za tabo in ko bo to za tabo, ko boš spet zadihal, bo zrak, ki ga boš vdihnil, slajši. Bo izdih tega težko pričakovanega osvobojenega vdiha, božanski. Takrat bo tvoj ujjayi dih res zmagovalen.
Zato dihaj. Naj ti trenutna situacija ne zlomi duha. Vse boš.
Ker si že večkrat.
