Wow, ok, res to počnem. Res bom po res dolgem času napisala blog zapis. Takega, bi rekla pravega. Tistega, za katerim stojim s svojim imenom. Kako se počutim? Ok. Na kratko. Na dolgo pa … Zato imam pa blog.
In spet se bom izgubljala v lastnih stavkih, mislih, čustvih, doživetjih. Pogrešala sem moje nebuloze, tegobe in spoznanja. Lastne misli, ki bi lahko, če nekoč postanem odrasla, bogata in pomembna, postale tisti citati, ki jih ljudje na tviterju delijo brez da bi poleg omenili avtorja. Pogrešala sem predolge povedi. Pogrešala sem borbo s slovnico, z vejicami. Pogrešala sem sebe na papirju interneta.
Stvari so postale enostavnejše. Čeprav niso. Ampak jaz pravim, da so. Jaz pravim, da so stvari takšne, kot želiš, da so. Takšne, kot si jih narediš. Odvisno od odnosa, odvisno od ponosa in zanosa. Veliko solza, še več glasnega smeha, malo zunanje pomoči, veliko dialogov, še več monologov in ljubezni me je privedlo do nečesa boljšega. Jaz sem boljša. Tako in drugače. Jaz sem Medeja, stara 30 let in zares živim, ljubim in sem ljubljena. Vse ostalo so nepomembne malenkosti, ki ne krojijo mojega obstoja, ne definirajo moje osebnosti in ne izražajo moje narave. Niso jaz. Jaz sem jaz in nič ali nihče drug.
Začela sem pospravljati prtljago. Čeprav imam močnejše noge in izboljšujem svoje ravnotežje, zakaj bi se mučila? Ne. Dol s hrbta, na tla, odpret kovčke, prebrskat, popredalčkat, vreči v smeti in iti naprej. Lažje rečeno kot storjeno, ampak marsikaj se da. Tudi soočiti se s strahovi. Ej, k zobarju sem šla. Kar tako, se odločila in šla. Brez drame. Skoraj brez. Ampak za nekoga, ki morda trpi za dentalno fobijo (in še za parimi drugimi zadevami, ampak dama nikoli ne razkrije vsega o sebi že na prvem zmenku), je to precej woohoo zadeva.
Strah ima velike oči, ja. Ampak jaz jih imam tudi. Meni ljuba oseba je na moje tekaške podvige rekla: "Medeja, vse je v glavi." In res je. Včeraj sem tekla hitreje in nisem umrla. In, če je vse v glavi in če lastno glavo sprejmemo, potem je res lahko samo nebo meja. Čeprav, da je nebo meja je verjetno pogruntavščina nekega drugega časa. Samo Mars je meja. Ja, samo Mars je meja.
Vse karte na mizo, a? Pa kaj. Meni je ok. Že kar nekaj časa želim zadihati na polno, brez preprek. Zdaj moram odstraniti samo še tiste podzavestne prepreke, ki vsake toliko časa stisnejo za vrat. Ampak ni panike (pun intended).
Do naslednjič,
