Kako priročno. Včeraj je bil mednarodni dan mentalnega zdravja, danes me je zagrabila tesnoba kot že nekaj časa ne.
Res sem mislila, da sem močnejša, da me ne more več tako spodnesti.
Kakšne grobe besede, a? Bodi močna, srce, da te ne odnese več! Če te odnese, nisi močna, kaki, šibka, švoh, cmera.
Do sebe znamo biti zelo, zelo grdi.
Ne vem, kako je stroka s tem, kako strokovnjaki to definirajo. Pa saj to skoraj ni zares pomembno. Včasih sem mislila, da bo štempelj poleg mojega počutja/stanja fajn zame, da me bo pomiril. Danes mislim, da je samo še eno breme s katerim operiram. Danes. Jutri morda ne bom več. Kar ne veš, ne boli, kajne? Ne vem, tako mislim danes. Drugi teden bom verjetno drugače.
Pri sebi ločim dve stanji. Eno je panika, panični napad, ki traja do pol ure. Izjemno grozne pol ure, v kateri prevladuje ena misel – umiram. Drugo stanje je tesnoba, tesnobni napad. Ta lahko traja tudi po več dni skupaj. Včasih z vmesnimi paničnimi napadi, ni pa nujno.
Obeh stanj se bojim.
Pri paniki večinoma otrpnem, nisem sposobna sprejemati odločitev. Zenice se razširijo, tunelski vid se aktivira in sem pripravljena. Na kaj? Na najslabše. Vedno. Na smrt, kaj pa. Telo pade v krč, srce razbija, dlani se potijo. Občutek je kot da lebdim dva centimetra nad tlemi. Misli so katastrofične. Spiralne. Ena vodi v drugo, vsaka je hujša od prejšnje. Zaključek – umiram. Spet umiram.
Tesnoba je druga pesem. Ni tako intenzivna, a je vseeno naporna. Pri tesnobi sem sposobna sprejemati odločitve, ampak te so vedno drastične in kontra tistemu kar želim v ne-tesnobnem stanju. Pri tesnobi jočem. Kar je tudi največji strah – kaj če do nje pride, ko sem med ljudmi? Kaj, če se ne bom mogla kontrolirati? Misli so katastrofične. Umiram sicer ne, sem pa brez upanja.
Po paniki je telo utrujeno. Ampak s paniko, ne bom rekla, da je lažje, je pa drugače. Prej mine. Po paniki pridem k sebi. Tudi toliko sem se natrenirala, da prepoznam napad preden se zgodi. Zato je prihajanje k sebi vedno lažje. Tudi pri tesnobi je vedno lažje in tudi njene serije niso tako dolge in pogoste, kot so bile, ampak vseeno me bolj utrudi. Verjetno tudi zaradi joka. Zanj se včasih zdi, da mu kar ni konca. Pa se vedno konča.
Kako do panike pride? Dovolj je dražljaj iz okolja, spomin, okoliščina. Pika na i nečemu. Komad od Guano Apes. Brez heca, v nedeljo ob oddaji Znan obraz ima svoj glas. Sekunda me je odpeljala v najstniška leta. Očitno je bila dovolj. Kako pride do tesnobe? Tegobe, ki jih ne spucam. Kar leži na duši, kar me žre in ne dam ven, ampak raje nosim s sabo.
V obeh in po obeh znam biti groba do sebe. Nesramna. Zlobna. Do nekoga drugega niti pod razno ne postopam tako. Do sebe znam pa bit pasja do amena.
Ko so zadeve mimo, ko panika in tesnoba mineta, je skoraj hecno, kako nerealno se zdi vse skupaj. Še par ur nazaj je bilo konec sveta, pogled nazaj je pa popolnoma drugačen. Vedno se zdi, da ni možno tako zaiti. Zdi se, da je bilo vse v glavi.
Ker je bilo.
Tako kot je zdaj.
Mislim, da je tole prvi zapis izpod tesnobnih prstov. Live action. Malo terapevtsko, malo neprijetno in razgaljajoče, malo osvobajajoče. Malo tesnobno in malo panično.
Bodi dobro,
