Če dobro pomislim, nikoli nisem bila zares pogumna. Vedno sem bila tisto sramežljivo dekle, ki se z roko drži hlač odraslega. Največkrat je bil odrasli poleg mene ata. Ne vem zakaj mi večina spominov na otroštvo ter na dogodke stran od doma, na zabave in druženja, pripelje pred oči sliko male deklice, ki se oklepa očetove noge. Ki se skriva. Pred čim? Pred kom? Pred ljudmi? Pred tistimi, ki ščipajo za lica in postavljajo retorična vprašanja? “Čigava je pa ta punčka?” Ali morda tistimi, ki grozijo, da te bodo ukradli, ker si luštna? Ali morda pred ljudmi, ki rinejo v tvoj mehurček in se ne zmenijo za tvoje nelagodje?
Še danes me kdaj prime, da bi zagrabila bližnjo razpoložljivo nogo in se skrila pred svetom. Si pokrila oči in rekla "ni me". Te prime kdaj? Da bi se umaknil, skril, zbežal? Pa, ker si odrasel in ker se prijemanje priložnostnih nog ali skrivanje, bežanje, umikanje, ne spodobi, narediš mogoče to, kar nas največkrat naredi večina? Nič? Nelagodje, občutek manjvrednosti, občutek ujetosti, občutek nemoči in krivice. Zakaj bi se človek postavil zase, naredil sebi dobro, naredil korak stran, se umaknil, odstranil, če pa je druga možnost enostavnejša. Pa ne samo enostavnejša, tudi spodobnejša. To pričakujejo od tebe, to naredi.
Ugajaj.
Saj nekako gre. Naučiš se biti tiho, naučiš se delati tisto, kar se spodobi. Upoštevaš in kimaš. Ker nočeš ljudi, ki so te takšnega vajeni, prizadeti. Kakšen človek pa si, če namerno prizadeneš osebo, ki te ima rada in ti želi dobro? Ampak, namerno? Ker si nečesa ne želiš, je to namerno? Ker želiš ravnati v skladu s tvojo pravo naravo, ne tako, da bo drugim prav, ampak tako, da bo tebi prav. Ker želiš postopati kot odrasla, samozavestna oseba? Naredi to, svet se ne bo ustavil. Postavi se zase.
Ampak pri meni ni nikoli nič enostavno, si misliš. Pri meni ne gre tako, kot gre to pri drugih. Jaz sem čudna, nemočna in uboga. Mene vedno vsi napadajo in vsi so vsega krivi. Vsem moram ugajat, ker se sicer svet ustavi. Ne smem se postaviti zase, ker tako nekoga prikrajšam.
Pa ni res. Lahko igraš mučenika, prevzemaš vlogo žrtve, ki si si jo sam dodelil ter z njimi druge vzgojil, jih navadil na tvoja početja, obnašanja. Lahko je vedno tako. Ni pa nujno. Lahko gre za stvar izbire. Lahko prenehaš z iskanjem nog. Lahko. Samo stvari je treba vzeti v svoje roke. Nehaj iskati noge, zberi pogum, malo stisniti zobe in naredi tisti korak. Tisti, no. Tisti, ki te plaši. Tisti, ki te ločuje od začetka nečesa boljšega. Od boljšega tebe.
Naredi korak. In potem še več njih. Ampak najprej prvega tistega. Tistega, s katerim boš postal boljši. Lahko boli in nikoli ni enostavno. Seveda ni enostavno, obrneš se proti sebi, proti vsemu, kar ti je bilo poznanega. Ampak poleg bolečine občutiš še nekaj prijetnega. Pogum. In z njim možnost izbire. Zaveš se, da svet ni zaroten proti tebi. Zaveš se, da je tvoj svet lahko takšen, kot si želiš, da je. In ta svet je samo korak stran. Vse kar potrebuješ je malo poguma za tisti prvi korak k spremembi. Naredi ga.
Bodi dobro,
