Kdaj sem začela sovražiti zimo? Pa jesen? Tiste mokre dneve. Z burjo. Pa zimo. Z burjo. Ne vem. Morda v srednji šoli. V Sežani, itak. Verjetno. Jutra so bila že sama po sebi naporna, pot do železniške postaje pa je bila z mrzlim vremenom izredno neprijetno doživetje.
Dekle še cigareta ni uspelo v miru pokaditi.
Srednja šola mi, z izjemo borbe z vremenom, ni povzročala težav. Takrat smo gradili temelje. Kar mi je ustrezalo. Moj običajen srednješolski dan se je začel nekje ob 6:15 zjutraj. Z zoprnim zvokom budilke. Fizične budilke, tiste ure s kazalci na nočni omarici. Bipipipip, bipipipip. Sledila je kava, za njo cigaret, za njim kopalnica. Nase sem vrgla nekaj mejkapa, se oblekla in odmaširala na železniško postajo. Če sem bila pozna (in če mi je bilo vreme naklonjeno), sem po poti, med poslušanjem jezne glasbe, pokadila še enega. Bolj poredko. Ker nisem prenesla zamujanja. Tako da sem bila načeloma pravočasno na postaji. Pravočasno, da sem lahko v miru pokadila še zadnjega pred 40 minutno vožnjo.
Vožnje z vlakom so bile načeloma zabavne. Zjutraj mogoče malo manj, ker niso vsi zjutraj razposajeni ali se pripravljeni pogovarjati. Malo dolgočasenja, malo zavijanja z očmi, malo zabavanja s čefurkami nasproti, ki so si jutranji mejkap privoščile na vlaku. Do postaje, na kateri je prišel na vlak on. Če sem si dovolj močno želela, se je usedel ravno pod pravim kotom, da sem ga lahko mimogrede in na hitro ošvrknila s pogledom. Tako, da ni videl. Ta del poti se ni vlekel. Do končne postaje sva si izmenjala nekaj pogledov, kasneje nasmehov. In še kasneje besed. Kasneje se nama vožnje z vlakom nikoli niso vlekle. Kot se nama ne vlečejo danes dnevi.
Ne vem koliko poznate burjo, ampak zna biti kar naporna. Tako naporna, da človek z njo razvije oseben odnos poln očitkov in zamer. Naporna je sploh za nekoga manjše rasti, ki nima občutka za okolico. Če sem že preživela jutranjo borbo do postaje, je bila pot od postaje do šole … ne boj, mesarsko klanje! Kasneje, ko sem se lahko privila k fantu v usnjeni jakni, je bila pot lažja (in prijetnejša), pred tem sem pa morala hoditi pod določenim kotom, če sem želela prilesti do šole. Kdo je ne bi zasovražil? Burja. Jesen in zima sta bili tako že od nekdaj moji ne preveč dobri prijateljici. Z srednjo šolo se je naš odnos samo še poslabšal.
In šele letos sem jesen videla v vseh njenih barvah. Po tolikih letih. Verjetno bo tudi zima letos lepša. Verjetno bo vse letos lepše. Ker sem se tako odločila. Ker si bom želela.
Zdi se mi, vedno bolj se mi zdi, da pojma nimamo česa smo sposobni. Če si le dovolj želimo. Če se samo malo spremenimo. Če spremenimo perspektivo. Zakaj bi sovražila zimo, jesen? Ker se nekoč nismo razumele? Zaradi burje? Ker me zaradi nje zebe pa ker mi kuštra lase? Saj so samo letni časi in samo vremenski pojavi. Saj vsako leto pride tudi pomlad. Pa poletje. Saj ima vse rok trajanja, a ni najbolj smiselno uživati, dokler ne poteče?
Letos bo zima lepša. Jesen je že.
Bodi dobro,
