Novoletni 30% popust za vse e-vadbe! Velja samo do 10.1.2024.
Vsak, ki se je kdaj posvetil vadbi, teku ali kakršnikoli fizični aktivnosti, pri kateri se je vsaj malo preznojil, pri kateri je vsaj malo pospešil srčni utrip, ve, kako dobro se človek po dejavnosti počuti. Fizično in psihično. Telo je polno endorfinov, pogled je jasnejši. Kdaj se celo zdi, da je mogoče vse, ne? Motivacija naraste, samozavest se dvigne. Če se stvar periodično ponavlja in postane del rutine, so koristi gibanja sploh wow in waw.
Pri jogi ni nič drugače. Okej, mogoče je, ker jogo poznam in lahko o njenih koristih govorim iz prve roke. Iz prve roke in v nedogled. Pa iz prve roke in skoraj malo romantično, ker je vendarle … moja. Moja droga, moje zdravilo. Moja. Za punco, ki je leta v osnovni šoli preživela v strahu pred uro telovadbe in postavljanjem na roke ob steni, je odnos do prakse, ki me zdaj dnevno postavlja na glavo, res odrešilen in zlata vreden. Ponovno rojstvo, ponovno snidenje z otrokom v meni. In vzpostavitev povezav v možganih, ki blažijo, odpravljajo in preprečujejo moje psihoze. Od paničnih napadov do tesnobe. Pa še vse ostalo kar pride v kompletu z ranjeno samozavestjo in podivjanim egom.
Borbe življenja, ki jih rešujem na blazini in rešitve, ki jih po praksi apliciram v življenju. Stvar na blazini je trening za tisto pravo stvar. Za življenje, seveda.
Pa ne samo specialci, ko pride do mentalnih bolezni, ampak vsi. Vsi profitiramo, ko se začnemo ukvarjati s seboj na blazini. Ko začnemo graditi tisti most med telesom in umom. Ko tipamo meje zmogljivosti in odrivamo predsodke o sposobnostih. Ker smo ena sama kemija na dveh nogah. In naši možgani? You’d be surprised, kaj vse joga dela z našimi možgani. Vpliv joge na možgane je kar velik, poglejmo.
Kortizol je hormon, ki ga izloča nadledvična žleza. Doze kortizola dobivamo, ko smo pod stresom. In v teh časih to pomeni – jep – vsak dan. Kortizol aktivira amigdalo, center za strah v možganih (beg ali boj refleks) in skrči naš cerebralni korteks (možgansko skorjo), ki upravlja z našo pozornostjo in zaznavnim zavedanjem. Telo je napeto, pripravljeno na akcijo, na borbo ali bežanje.
Vendar današnji stres ni stres, s katerim so se srečevali naši davni predniki, ki so se po želji za obrokom odpravili v gozd po hrano in srečali zver, ki jih je najverjetneje želela pojesti. Njihov odziv telesa na stres je bil dober! Šus kortizola in dajmo, bežimo. Za življenje gre! Bežimo! No, ne vsi. Beg ali boj, dam roko v ogenj, da so bili med našimi predniki tudi taki, ki so se odločili zverini zoperstaviti in se z njo bojevat. Kakšen preveč pogumen fotr, ki je pojedel kakšno fermentirano jagodo preveč. Današnji stres naša telesa postavlja pod enake občutke groze, panike, tesnobe, kot bi dnevno srečevali zveri. (Pa jih metaforično verjetno res, ampak to ni filozofski zapis.)
Joga vrača možgane v stanje pred soočanjem z zverjo. Stresu se v celoti skoraj ne moremo zares izogniti, niti se nočemo, ker je po svoje v določeni meri dober, lahko se pa naučimo, kako ga blažiti, odrivati in zmanjševati njegove učinke na nas. Določene asane (večinoma inverzije, kjer je naša glava nižje od srca) povečujejo pretok krvi in posledično uravnavajo ogljikov dioksid in kisik v možganih. Več ogljikovega dioksida v možganih pomeni manj panik, tesnob in nervoz, saj se ravni kortizola v možganih konkretno znižujejo s počasnim, enakomernih dihanjem. Ni rocket science, res ne. Je pa joga.
Pa brez panike, govorimo o majhnih dozah plinov. Ne boste se spravili v nezavest.
Okej, verjetno ne bo moj blog prvi, kjer boste to prebrali, ampak dopamin in oksitocin? Kemikaliji, ki nas udarita ob orgazmu. Povečujeta kreativnost in nas poživljata. Si predstavljam koliko ljudi bo kmalu odhitelo (če ne kar takoj), poiskat blog zapis o Adho Mukha Svanasani (se vam olajšala zadevo, samo na asano kliknite), ampak navzdol gledajoči pes sproža ravno te kemikalije. Nisem rekla, da je občutek isti! Iste kemikalije sproža. Adho Mukha Svanasana, ja. Ni za kaj.
Na Bostonski univerzi je bila izvedena 12-tedenska raziskava, v kateri so 34 udeležencev razdelili v dve skupini. Prva skupina je eno uro 3x na teden hodila, se sprehajala, druga skupina pa se je (enako količino časa) ukvarjala z jogo. Pri joga skupini se je stopnja GABA (ang. gamma-amino butyric acid, oziroma aminomaslena kislina, ki je pomemben inhibitorni živčni prenašalec v osrednjem živčevju – to je vse kar vem), zvišala za 27%. In aminomaslena kislina ter serotonin, dopamin in oksitocin so kemikalije, ki v našem telesu vzbujajo dobre občutke, občutke sreče, veselja, zadovoljstva.
Za nekoga, ki se mu je del šolske biologije, ki se posveča ukvarjanju s človeškim telesom, vedno malo upiral, je pisanje o teh stvareh precejšen napredek. (Ful enih travm iz šolskih dni imam, opažam.) Torej, sivina. Siva možganovina je del osrednjega živčnega sistema in njene naloge so pretežno skrb za mišice in čutila – sluh in vid ter skrb za spomin. In že po osmih tednih joge in meditacije so spremembe na sivi možganovini že opazne.
Harvardski znanstveniki so v Massachusettski bolnišnici, v sklopu programa Mindfulness-Base Stress Reduction Program (se pravi programa, ki s pomočjo čuječnosti znižuje vpliv stresa) preučevali človeške možgane. S kombinacijo meditacije in čuječega gibanja, t.j. joge, so primerjali možgane pred in po dvomesečni aktivnosti. Ugotovili so, da ima hipokampus (tisti del, ki odstranjuje stres) po dveh mesecih gostejšo sivino. Gostejša možganovina v tem predelu pomeni več samozavedanja in sočutja, ostrejši spomin in izboljšane veščine učenja.
Nasprotno od sivine v hipokampusu, ki se je povečala, zgostila, se je sivina v amigdali zmanjšala oziroma zredčila. Kar je super, saj se v amigdali nahaja center za strah in manj sivine pomeni manj hecanja s tesnobo in stresom.
Obstajata dva avtonomna živčna sistema – simpatično živčevje (kako simpatično ime), ki ima pod nadzorom beg/boj reakcijo in pa parasimpatično živčevje, ki je zares simpatično, saj uravnava telesne procese, povezane z ohranjanjem telesne energije in deluje med počivanjem.
Joga stimulira telo na podoben način, kot to počne parasimpatično živčevje, ko telo počiva. Ko telo počiva, je to čas namenjen prebavi in počitku. Podobno se dogaja s telesom tudi takrat, ko dih peljemo nižje, v trebušno prepono in z njim masiramo vagusni živec (ki je deseti živec parasimpatičnega živčevja). Ko je recimo naš želodec poln in smo siti, telo želi počivat, ker količina hrane v želodcu masira vagusni živec, ki pošlje signal možganom, da je čas za počitek in prebavo. Hrana v želodcu ali pa pranajama, počivat pa prebavljat!
Ni kvantna fizika, je joga. In zato toliko bolj dostopna, priročna in enostavna. Ne vem, kaj te ovira pri tem, da zlezeš na tla, uskladiš gib z dihom in se imaš fajn. Verjetno se oviraš ti. Kar je škoda, ker vadba, pa naj bo joga, tek, ali med dvema ognjema, katerakoli fizična aktivnost naredi malo morje dobrega za nas in naše možgane. Kemija smo in kemijo lahko uravnavamo. Telo bo polno endorfinov in dobrih kemikalij, pogled bo jasnejši.
In po jogi? Zdelo se bo, da je vse mogoče. Ker je!
Namaste,
