Novoletni 30% popust za vse e-vadbe! Velja samo do 10.1.2024.
Tako, da pač razmišljaš manj, kajne?
Spadam med tiste ljudi, ki znajo iz muhe narediti slona. Predvsem če gre za (moje) zdravje. Pretiravam, se pripravljam na najhujše. V bistvu se ves čas pripravljam na najhujše. A veste, kako moje telo doživlja moje pripravljanje na najhujše? Dojame ga kot dejansko stanje. Se pravi, da se nehote spravljam pod stres in si tako res ne delam usluge. Če razmišljam o trenutno slabem počutju, slabosti ter v glavi seštejem 1+1 in zaključim, da imam verjetno, ne vem, recimo raka na črevesju, bo moje telo moje razmišljanje dojelo kot “glej jo, raka na črevesju ima”. Pa ne zares, ampak z razmišljanjem o nečem “groznem” telo prepričamo v to, da se nekaj “groznega” zares dogaja. Čeprav se ne.
Telo nas tako želi obvarovati, spraviti k akciji, ker očitno umiramo in nas nagradi s stresnimi hormoni, ki poženejo našo mašinerijo skrbi in pripravljanj na najhujše. Da reagiramo. Določene doze kortizola so dobre, te nas zjutraj dvignejo iz postelje, nas pripravijo na reševanje problema, opravljanje nalog. A pretirane doze, ki si jih dovajamo po nepotrebnem, ko si izmišljamo črne scenarije pa naše psihofizično stanje slabšajo.
Ampak, kako ne preveč razmišljati? Kako naj ne bom zaskrbljena? Kako naj živimo v miru, če je pa svet obupen? Kaj pa, če določeni zadevi ne namenimo dovolj pozornosti in bo ravno zato nekaj narobe? Kaj pa, če kaj spregledam? Kaj pa, če zvečer ne zaspim s skrbjo o naslednji mogoči smrti v družini in naslednji dan nekdo res umre? Takšna in drugačna vprašanja, ki vedno, ki čisto vedno vodijo v pretirano zaskrbljenost. Efekta pa, razen spravljanja v obup nas samih, nimajo nikakršnega.
Pomaga lahko nekaj malih in enostavnih zadevic, ki jih z vajo postopoma tudi ponotranjimo.
Sem Medeja in imam težave s pretiranim razmišljanjem.
Če se vam zdi, da ne zmorete obvladati svojih misli, da vam te diktirajo življenje, da nalagate skrb na skrb, ker se vam zdi, da edino tako držite vajeti sveta okrog sebe v svojih rokah in, če s tem prenehate bo tega sveta konec, potem verjetno preveč razmišljate. Ampak res preveč. Takšna preobremenjenost lastnih misli lahko močno vpliva na sprejemanje odločitev, na odnose, na kakovost življenja. Če vas skrb o prihodnosti ovira pri življenju v tem trenutku, potem imate problem. Sprejmite ga. Naj postane del vas. Ker, kaj se bo dejansko spremenilo? Samo nehali se boste obremenjevati z obremenjevanjem. Ste pač overthinker. Pa kaj.
Ko imamo težavo, se velikokrat zatečemo po nasvet. Ko imamo namišljeno, pretirano težavo, tudi. In, če je le možno, si nasvetov želimo od različnih ljudi. Veliko informacij, torej. Preveč informacij. Potem je tu še internet, ki nas tesnobne profije izredno dobro razume. Sploh takrat, ko guglamo simptome in beremo med.over.net.
Ne me narobe razumeti, sem za to, da se pogovarjamo, da pomagamo. Težava nastane, ko eno in isto težavo pogrevamo, premlevamo in dolivamo olje na ogenj z novimi informacijami. Včasih je fino svoja pretirana razmišljanja preprosto napisati na list papirja. Postati opazovalec. Jih reči na glas. Lahko tudi sam sebi. Toliko, da vidiš kakšne neumnosti se greš v svoji glavi. Nič ni narobe, če svoja razmišljanja zaupamo bližnjemu. To je dobro. Ampak ni dobro pretiravati. Ker največkrat gre samo za zadevo v naši glavi, ki ima možnost realizacije zelo, zelo, zelo nizko. Z nenehnim izpostavljanjem ji dajemo večjo težo. Jo morda tako oživimo. Tako postane res velika in sčasoma prevelika, da bi jo lahko pozabili ali dali na stran.
Najbolje z nečim fizičnim. Zaposlimo telo in um, tako da za potencialno negativne in nepotrebne misli enostavno zmanjka prostora.
Preusmerjanje pozornosti, torej. Kdaj je dovolj že en nedeljski sprehod. V torek. Zaposlite prste, roke. Rišite, brišite prah, igrajte igrico na telefonu. Nekaj malega, toliko, da se um zamoti.
Pa drži, vsaka fizična aktivnost je zelo dobrodošla. Sploh pri ljudeh, ki trpijo in doživljajo psihično stisko. Odvrne pozornost od napletenih scenarijev v glavi in povečuje raven endorfinov v telesu. Zamoti toliko, da nas za nekaj trenutkov odvrne od snežne kepe, ki jo ustvarjamo. Zamoti toliko, da, ko se vrnemo nazaj, ko se odmotimo, celotna situacija misli v glavi ni več grozna, ker smo se uspeli distancirati in dobiti mogoče bolj svež pogled in perspektivo.
Osredotočimo se torej na nekaj resničnega. Ne na tisto v prihodnosti, ne na tisto v preteklosti, ne na tisto namišljeno zadevo v naših glavah, ampak nase. Zdaj. Pa dajmo malo migat zraven. Saj vem, vse smo že slišali. Vsi nam to govorijo. Dosadni vsi. Ampak pomaga. Zato govorijo.
Večina ljudi ne razmišlja o dihanju. Normalno. Vsaj o nečem nam ni treba razmišljati, kajne? Pa ste kdaj v stresnem trenutku, morda prestrašeni, opazili, kako dihate? Kako hitro in plitvo? Kako morda hlastate za zrakom?
Hitro dihanje, ki je največkrat spremljevalec stresnih razmišljanj, povzroča, da raven ogljikovega dioksida v naši krvi znatno upade. Nizka raven ogljikovega dioksida v krvi stimulira živčevje, da telo pripravi na akcijo. Mišice se napnejo, naše zaznave se izostrijo in v našo kri se sprosti adrenalin. Pripravljeni smo za akcijo, na beg. Če takšno stanje traja več časa, nas lahko pripelje do paničnega napada. Temu sledi izčrpanost, bolečine v mišicah, vrtoglavica, tresenje.
Ko dihamo globoko in umirjeno, dovolimo ogljikovemu dioksidu, da nas umiri.
Če tako pomislite, naše telo je neverjetno. Ima razvite mehanizme s katerimi lahko bolje zaživimo. Le uporabljati se jih moramo naučiti.
Vedno rečem – poskusi. Naredi korak stran od poznanega ter poskusi. Nič ne stane, morda odkriješ nekaj novega, morda *fingerscrossed* bolje zaživiš.
Bodi dobro,
