Ko je karantena štartala, nisem bila tesnobna. Nisem bila tesnobna, ker s tesnobo na dnevnem meniju, sem trenirala za take dneve. Bila sem jezna. Ker smo bili ravno v zagonu pomladi. Ker se je bližal moj najljubši čas v letu. Ko vse brsti in cveti, bom jaz doma? Za štirimi stenami?
Bila sem jezna, ker na dogajanje nisem imela vpliva. Ni bilo od mene odvisno. Ja, lahko sem naredila tisto, kar se je smatralo za nujno (in sem), ampak zares vplivati nisem mogla.
In je šel mimo teden. Pa še en. Pa smo se tudi karantene nekako privadili. Privadili na spremenjen način življenja. Privadili na štiri stene in na ljudi med njimi.
In je šla tudi jeza.
Človek se vsega navadi, sčasoma vse postane novo normalno. Kar ni nujno dobro, v izrednih situacijah lahko prestrašen človek pristane na marsikateri "kompromis", ki potem postane njegov čisto vsakdanji vsakdan. Neproblematičen. Ker se nanj navadi. Kuhana žaba.
A z določeno mero stika s seboj lahko tudi karantenski čas postane ... dober. Neogrožujoč in ne povod novemu totalitarizmu. Dober zate. Zame je. Ker desperate times call for desperate measures. Zame so to bili, poleg občutka hvaležnosti in nesamoumevnosti iz predviroznih časov, joga videi. Moja nemesis.
Človek se vsega navadi. In ob popuščanju ukrepov sem vesela, seveda, a se kljub temu spet soočam z negotovostjo, ki jo sprememba prinaša. Biti človek z vsem kar je človeškega zna zbuditi paleto čustev, za katera nam včasih ni jasno ali jih sploh smemo imeti. Na bolje gre, od kje spet jeza? In ali ne bi mogla, ob boljšem jutri, biti brez slabe vesti?
Se bojim vnovičnih sprememb? Darwin? Bom preživela?
Bom, seveda. Tudi ti boš.
Ker v situacijah, ki jih nismo vajeni, ki niso vsakdanje, smo drugačni. Ker jih ne poznamo in ker ne poznamo sebe v njih, si potem vsakič znova mislimo "evo, to je to, konec".
Normalno. Naravno.
Lahko pa, ko in če želimo, celotno karantensko apokalipso zapakiramo tako, da paketek paše v našo naravo. Da je paketek gnojilo našim željam, nameram, ciljem. Da z njim brstimo. Lahko jo zapakiramo tako, da dobimo še en košček sestavljanke, ki ji rečemo ... življenje.
Bodi dobro,
