Ob vznožju Nanosa me je prešinilo, da bi lahko pisala o lazenju tja gor, o vzponu proti tistima dvema radiotelevizijskima stolpoma, na katera so leta 91' streljali, ko sem z mamo pod planoto na vrtu nabirala … nekaj. Verjetno divje jagode, ki so rasle ob potoku, ki je tekel mimo. (Disclaimer - ni bil potok, ampak vaška, ne vem, če ravno kanalizacija, ampak tista zadeva speljana skozi vas, po kateri se pretaka ne preveč čista voda.) Vas direkt spodaj. Ne spomnim se koliko letal je bilo, ampak spomnim se zvoka rafala. Grozno. Pa še ata ni bilo. In, ko me je prešinilo o pisanju o Nanosu, me je prešinilo tudi, da bom v zapisu morala uporabljati žensko dvojino. Ne vem, kako je z vami, ampak od koder jaz prihajam, tu ob pravilni rabi dvojine (sploh ženske) rečejo, da se pametnega in finega delaš. Lahko se potrudim in načeloma mi gre, ampak kdaj sem malo lena in mi kaj uide in ... in iz Postojne sem, no. Ne da se mi. Ampak nobene zamere, grammar naciji, lahko me popravite.
Zakaj bom morala uporabljati žensko dvojino? In se ji, kjer se bo le dalo, izognila? Ker sem na Nanos šla z bff. Recimo ji Sara, ker ji je tako ime. Moja Sara.
Včasih, ko govorim, pišem o svojih strahovih, tesnobah in dramah, pretiravam in karikiram. Včasih, ne pa vedno. Včasih zadevo celo omilim, ker me je sram. Nisem niti približno poduhovljena in razsvetljena in nisem vedno razbremenjena in sproščena. Se trudim hoditi po tej poti, ampak ob vsej jogi, meditaciji in vinu (pa zdravljenju z antidepresivi in pomirjevali v denarnici) sem še vedno samo človek. Pa naj že v drugem odstavku povem, da to ni potopisen zapis. To je moj zapis. In zapisala ga bom, kot pišem jaz. Sara bi rekla "ja pa dej, ne". Sara je fajn.
Včasih sem bila mlajša in se nisem bala. Toliko bala. Sem bila pa odlična v prevzemanju strahov drugih. Dvomim, da se razlog za to skriva v pretirani empatiji, ampak hej, presenetilo me ne bi. Moj refleks je pomagati drugim in če to pomeni, da sem z nekom v strahu in mu je zaradi tega lažje (pa mu ni, ker kdo si želi še eno dramo poleg svoje), prav, rada pomagam. V Postojnsko jamo me ne spravi niti Miklavž več. Ker sem se nekoč odločila, da so jame grozne in smrtno nevarne. Se spomnite, Postojnčani? Miklavža v jami? Eni drugi časi.
Kakorkoli, z leti sem spletla kar nekaj strahov. Ki jih enega za drugim premagujem, usput pa pletem in odkrivam nove. Nanosa se nisem bala. Mlajša. Z izjemo streljanja med osamosvojitveno vojno, imam na Nanos same lepe spomine. Tiste iz prve roke in tiste iz zgodb drugih. Če rečem, da sem bila na Nanosu 100x, verjetno lažem (ali pa ne, pojma nimam), ampak bila sem res precejkrat. Bilo je lepo. Kolikor se spomnim. Lepo je bilo tudi poslušati nonota, kako odgovarja na moja vprašanja o Nanosu. Zakaj je Nanos? Od kje to ime? Ne vem in morda sem zgodbo napletla tudi sama, ampak v spominu imam nonotove besede o stricu, ki je na planoti padel na nos. Pa oblika hriba naj bi spominjala na človeški nos. Koliko od tega drži, ne vem, lahko je moja glava zgodbo prilagodila mojim domišljijskim potrebam. To in mogoče je k zgodbi svoje dodal tudi moj nos, ki mi je tekom odraščanja povzročil nekaj preglavic.
A ni hecno? Z nosom sem bila vedno v boju pa sem vseeno nanj navlekla okrasje. Morda ravno zato. Nos danes ni več moja šibka točka ali povod travmam (za to imam bolj sofisticirane nesigurnosti), ampak je spomin na nonota, opomin na življenje pred mano, na ljudi. Zapuščina, ki jo nesem dalje. (Za kar mi bodo moji fiktivni otroci izredno hvaležni.)
Ob vznožju Nanosa me je prešinilo in Sari sem rekla "alo, tja gor gremo". Ko stopiš ven iz avta (najprej allstarke zamenjaš za pohodne čevlje, ker nočeš biti eden tistih, ki jih potem vlačijo po medijih, ker je nekdo spet nepripravljen šel v hribe), uzreš vrh, preletiš skalovje, plešo, stolpa in takrat se ti Nanos zdi ogromen. Strahospoštovanje. Nemesis. Takrat si rečeš "kaj mi je tega treba". Poleg višine, skal in tiste prve zajle, se spomniš na pomlad. Na začetek pomladi. In kaj se zgodi spomladi? Katera velika žival se zbudi in je verjetno lačna in tečna? Medved. Potem se spomniš na svojo paniko in, za dobra stara vremena, položiš kazalec in sredinec na vratno žilo in preveriš pulz. Za vsak slučaj, če si ravno pred infarktom, recimo. Dokler si na parkirišču, ti še lahko pomagajo, ampak ko greš enkrat gor ... "Alo, tja gor gremo." (Gremo, ni dvojine.) Ja. In sva šli.
Do prve zajle so me plašili martinčki, ptički in naparfumirane Ljubljančanke. Ne obsojam, samo povem. Je pa res, da sva kar nekaj časa študirali, kaj cveti, da tako lepo diši. Ljubljančanke. Pa Italijani. Do prve zajle sva rešili par osebnih travm, oprali vesti, se nasmejali toliko, da se je bilo treba ustaviti in zadihati (pa preveriti pulz). In potem sem jo ugledala. Zajlo. Njen konec je na drugi strani, ne vidiš ga, ker je treba čez skalo, da prideš na drugo stran. Včeraj sem bila gor, danes me ob misli na nekaj centimetrsko skalno stopničko spet stiska.
Pranajama v praksi, par globokih dihov in sem bila čez. In vedno, vedno pozabim, da po zajli? Po zajli se začne ta prav rokenrol.
Plezanje po skalah je ljudem z malo več centimetri verjetno malo lažje. Moj korak ni najdaljši. Sem gibčna, kompenziram, ampak to ne nadomesti centimetrov. Skalovje, ki ga med vzpenjanjem preplezaš, konkretno čutiš na stegnih in riti. In na polomljenih nohtih. Ko se med temi skalami človek ustavi, da zadiha, da užije panoramo, šele takrat se zave prostranosti in odprtosti. Globine, ki te, če so ti paranoje blizu, vabi. Zato se med plezanjem ne obračam rada. Lepo je, razgled je krasen. Ampak lepo je tudi biti miren in se ne ukvarjati s scenariji padca. Zato imam fokus na skale in plezanje.
Ne vem, če vsi ljudje temu rečejo plezanje, jaz in mojih 160 centimetrov temu rečemo plezanje. Po plezanju pride pleša. Misliš si "jes, to je to, preživela". Potem se ti pa hoja po odprtem vleče in vleče. Če se med skalami ne obračam, ker me globina kliče, imam med hojo po pleši pogled usmerjen naprej. Pa na Saro, ki vsake toliko časa v planinskem stilu in s konkretnimi kletvicami opozori na kamenčke, ki jih s stopanjem sproža. Ko želim pogledati proti Vipavski dolini, morju, če pogled dvignem, težo telesa prenesem k posušeni travi in skoraj postanem eno s pokrajino.
Po preklinjanju in drami je tudi pleša premagana. Je pleša uraden termin za goloto na vrhu?
Na vrhu je sledilo par besed z oskrbnico (nekaj o reklamnih kozarcih, ne vem točno, bila sem zaposlena z vpisovanjem v knjigo, poslušala sem bolj počez), Radler, čokolada, še par rešenih travm, smeh do solz in opekline. Bosonoga sem spočila tačke, s podplati se dotikala mehke, zelene trave. Tisti čevlji so težki. Ampak pred spustom je čevlje fino spet navleči nase. Ker sem jogi, se obuvam stoje. Predklon in tazadnja v zrak. Gospodiča za mano sta poleg idilične okolice, ki jo Nanos s svojo pozicijo nudi, uzrla še en razgled. Pred spustom še obvezna stoja na glavi (spet, pohodniški čevlji so težki in vplivajo na ravnotežje), par pametovanj o planikah, ki to niso, fotkanje mimoidočih z njihovim ajfounom, zgražanje nad bejbo, ki med vzponom vejpa, ugotavljanje, da položna pot niti ni tako položna in v primerjavi s strmo tudi ni toliko bolj varna, opazovanje šmarnic tik pred cvetenjem in planiranje naslednjih hribovskih podvigov.
Včasih, ko govorim, pišem o svojih strahovih, tesnobah in dramah, pretiravam in karikiram. Včasih, ne pa vedno. Pripovedovalčeva svoboda, začimba k zgodbi, drama za pozornost. Največkrat se s pretiravanjem na svoj račun šalim. Ker je s humorjem vse lepše, lažje. Kot sta bila pot navzgor in spust. Nanos in jaz. Celo življenje ga imam pred sabo. Gledala sem ga z balkona, gledala sem ga z dvorišča. Vsak dan ga vidim. Včasih sem tekla pod njim, drugič kolesarila. Poletja v otroških letih sem preživljala pod njim. Božala krave, preganjala divje zajce. Poslušala zgodbe, pletla svoje. Se ga bala, ga premagala. Gledala, ko so streljali nanj. Pa z njega proti Postojni opazovala magično besnenje nevihte. Vsak poletni večer mi vzame sonce, vsako poletno jutro me spomni na lepoto, ki me obkroža. Malo morje misli me prešine ob Nanosu. Od strahu in spoštovanja, do ljubezni in premagovanja.
Včeraj sem bila na vrhu, danes se ga spet bojim.
Malo morje občutkov me prešine ob njem. Najprijetnejši je tisti, ki mi da vedeti, da sem živa z vsem kar sem in kar me obkroža. Od strahov pa do nonota in nosu.
Živa, z vsem kar sem in kar me obkroža.
