Ne definirajo ekstremi, ampak hoja med njimi

Si bolj človek reda? Ali bolje funkcioniraš v kaosu? Zakaj sprašujem? Ker mislim, da obe izhodišči potrebujeta protiutež.

Ko pride cirkus v mesto, se vedno spomnim, da sem kot mala punčka želela iti z njimi. Kam? Ne vem. Po svetu. Oziroma vsaj do sosednjih držav. Vsaj do Italije, kaj pa vem. Zdelo se mi je blazno neverjetno, razburljivo. Živeti iz dneva v dan. Se izgubljat med nepoznanimi ulicami. Živeti mogoče približek nomadskega življenja. Nepredvidljivega in bohemskega. Umetniškega. Vznemirljivega.

Živeti iz dneva v dan. Vsak dan zase. Brez prevelikih skrbi za naprej in z malo prtljage. Brez fizične navlake, ki jo naberemo tekom let, ko kopičimo, shranjujemo predmete, oblačila, vsako podarjeno dišečo svečko in vsak zapakiran sladkorček iz obiskanih destinacij. Brez pretiranih čustev, ki jih navežemo na materialnosti. Brez vseh zamer, skomin, obžalovanj. Brez okovov preteklosti in brez utopičnih sanj prihodnosti. Brez prevelikih planov. To me prime še danes, le morda bolj v rokenrol okolju.

A danes vem, da gre za sklepanje kompromisov. Danes vem, da red potrebuje kaos in kaos potrebuje red. Vsaj do določene mere. Kompromisi niso enostavni. Sploh takrat, ko veš, da tvoja narava pelje bolje v takem ali drugačnem okolju. Pelje bolje, ker pelje na tvoj mlin, ki pa ni nujno in vsak dan in v vsaki situaciji dober. Ali, ki je vsesplošno dober zate. Zato je sklepanje kompromisov ena težjih stvari, ki jih kot odrasla oseba počneš. Ne gre eno brez drugega. Ni spontanosti brez planiranja. Ni norosti brez prištevnosti. Ni cirkusa brez poškodb in ni rokenrola brez strtih src.

Ko pride do rutin in refleksne misli k dolgočasnosti, naj te opomnim, nismo dolgočasneži, ki ne poznajo spontanosti. Rutine so nekaj, kar je človek razvil z namenom lajšanja vsakdana. In tudi tisti, ki zase radi rečejo "jaz ne maram rutin, umrem, da je vsak dan isto, jaz sem spontan!" niso tako zelo spontani, kot radi mislijo in rečejo, da so. Vsaj ne vsak dan in sigurno ne vedno. So stvari, ki jih počnemo vsi. Umivamo zobe, recimo. Za to imamo predviden čas, zjutraj in zvečer. Kuhamo, jemo, zjutraj vstanemo, zvečer gremo spat. In vmes še kup drugih obveznosti in opravil, ki jih razporedimo čez dan. Spontanost, kot jo radi romantično opisujemo v raznih bio razdelkih socialnih omrežij, ne obstaja. Ja, lahko smo karakterno bolj nagnjeni h kaosu ali k redu, ampak rutinimo vsi.

Kar je pomembno je tisti kompromis vmes. Pomembno je, da poleg obveznosti in opravkov, ki jih v dnevu moraš narediti, da med njih umestiš tudi tiste, ki so koristni pa dobri zate. Da tudi ti postanejo del rutine. Nagnjen k redu torej več spontanosti in fluidnosti, nagnjen h kaosu več sistematičnosti in discipline. 

Mogoče z leti res postajaš modrejši. Mogoče sčasoma res ugotoviš, da skrajnosti niso okej. Da je hoja po robu sicer zabavna, ampak zna biti nevarna. Sčasoma, z leti in izkušnjami ugotoviš, da je fino loviti ravnotežje. Med tem pa onim. Med norenjem in počivanjem. Da je svoji naravi fino dati protiutež, da zbalansira. Ker s protiutežjo rastemo. S protiutežjo se postavljamo pokonci. Se ravnamo. Iščemo zlato sredino med tekom in dnevi za počitek. Med prigovarjanjem telesa v bolj vratolomne položaje in med dnevi, ko naša joga spominja na jogo v domu starejših občanov. Med nepredvidljivostjo in predvidljivostjo. Sčasoma ugotoviš, da je fino in dobro za duha se spustiti z vajeti, predivjati noč, jo preplesati. Včasih tudi več noči zapored. Vendar hkrati ugotoviš, da so dnevi umirjenosti koristni in potrebni. Ugotoviš, da je zdrava prehrana krasna, ker se po njej dobro počutiš in imaš več energije, a hkrati veš, da si brez slabe vesti sredi sobotne noči lahko privoščiš hamburger. Ali čips v nedeljo zvečer. Ugotoviš, da gre za ravnotežje. Za balansiranje. Za skoraj nevidno sklepanje kompromisov. Ugotoviš, da te vsak de-tour v eno ali drugo stran, ne bo zaznamoval ali ti dolgoročno pustil neodpravljivih posledic. Ugotoviš, da noben izlet v neznano ne predstavlja končne destinacije.

Da te ne definirajo ekstremi, ampak hoja med njimi.

In gre za hojo z roko v roki. Za prijateljstvo, ki ga spleteš med vsemi nagibi, med vsemi hotenji in obveznostmi. Med vsemi predvidljivostmi in nepredvidljivostmi. Med rutinami in spontanostjo. Gre za iskanje in spoznavanje in prijateljevanje s protiutežmi. To je prijateljstvo, ki te drži na varnem, ki te ne bo pustilo na cedilu, ki te ne bo porinilo z roba v prepad.

Ne definirajo ekstremi, ampak hoja med njimi. Ravnotežje, ki ga lahko ohranjaš le s premikanjem. Kot vožnja s kolesom. Če želiš ohraniti ravnotežje, se moraš premikati. In najbolje je, da se premikaš naprej. Včasih spontano, drugič planirano, a vsakič naprej in uravnoteženo. 

Enkrat kaotično, drugič redoljubno.

Do naslednjič,

Naroči se na online jogo

Izberi mesečno ali letno naročnino in takoj dostopaj do vseh joga videov in serij.
naroči se
7 dni brezplačno!