Negotovost. Grozno, a ni grozno? Ne vedeti kje bomo čez, kaj pa vem, tri mesece? Kaj bo s stanovanjem, kreditom, službo? Našo vezo? Z avtom? S tistim sumljivim znamenjem na stegnu? S svetom? Kje bomo, kaj bomo, s kom bomo, ali bo boljše, ali bo slabše. Oklepamo se predvidevanj, ker se želimo pripraviti, a vseeno želimo obdržati toliko občutka v sedanjosti, da nas popolnoma ne odpelje v prihodnost. Držati vajeti v rokah z ravno pravšnjo mero optimizma in realističnih napovedi. Biti racionalni, a hkrati vsaj malo romantični, ker nas to morda drži pokonci. Ker imamo morda zaradi tega upanje, motivacijo, voljo.
Negotovost. A karkoli že bo, bo. Nobena skrb, nobena tesnoba, panika ali predvidevanja v sedanjosti ne bodo vplivala na dogodke v prihodnosti. Na zadeve, ki se lahko zgodijo. Ki se lahko zgodijo. Lahko. Ne na zadeve, ki se bodo zgodile, ampak na zadeve, ki se bodo mogoče zgodile. Ker negotovost je ravno to: ne vemo kaj bo, ne vemo kaj in kdaj se bo nekaj zgodilo. Pozabljamo pa na “če sploh”. Če sploh se bo zgodilo.
Zakaj se torej trpinčimo ta trenutek z napovedmi?
Zaradi lažnega občutka kontrole. Zaradi lažnega občutka pripravljanja na, kaj pa vem, na najhujše. Skrbi za prihodnost nam jemljejo mir v sedanjosti. Kdo še to dela? Zakaj si to delamo? Tudi jesti ne moremo za mesec dni vnaprej. Jemo tako, da smo siti dve, tri ure. Ne en mesec. Ali leto ali desetletje. Ne. Fino bi bilo, če bi tako ravnali tudi z našimi mislimi. Jih usmerili malce bolj v sedanjost. Se umirili in pomirili. Hrane za mesec, dva ne moremo spraviti v želodec. Verjetno bi bilo priročno, ker nam ne bi bilo treba misliti na kuhanje, prehranjevanje. Ampak ne gre. Fizično ni mogoče. Pa vseeno to počnemo z našo glavo. Z našimi mislimi. In koliko škode si tako storimo. Kako obremenjeni smo. Ker, če verjamete ali ne, stvari se bodo ali ne bodo zgodile ne glede na mero naših skrbi in panike.
Kako torej obvladati negotovost? Kako ne popolnoma znoreti v času, ki nam večini ne nudi varnosti in udobja?
Saj vem, tudi načrti lahko splavajo po vodi. In to je že začetek spirale katastrofičnega mišljenja. Gremo počasi.
Ko oblikujemo naša pričakovanja se največkrat pripravljamo na razočaranje. Kakorkoli zadevo obrnemo, pripravljamo se na nekaj slabega. Lahko si zamišljaš jutrišnji dan, ampak popolnega nadzora ne moreš imeti. Če pričakuješ najslabše, boš že tako zelo pod stresom in usmerjen v negativo, da boš spregledal in zgrešil vse ostale možnosti.
In, če pričakuješ najboljše, si boš zelo verjetno ustvaril ideal, ki ga boš težko dosegel.
Zmernost.
Pričakovanja so neoprijemljiva. Nekje v prihodnosti. Tukaj in zdaj se lahko posvetimo planom, načrtom. Ti so oprijemljivi. Na njih lahko delamo, gradimo. Lahko aktivno ustvarjamo. Želimo na Triglav. Želimo si, da nam bo uspelo priti na vrh. Pripravljamo se na to, da nam ne bo uspelo. Ampak nič od tega ta trenutek ni v naših rokah. V naših rokah ta trenutek je plan - kako in kaj lahko naredimo za našo kondicijo, za našo varnost.
Ko razmišljamo o prihodnosti in predvidevamo scenarije nas velikokrat prevzamejo čustva. Močna, tesnobna, panična čustva. Mogoče evforija, kar tudi ni okej. Ampak ponavadi (in pri ljudeh nagnjenih h katastrofičnemu mišljenju) so ta čustva vse prej kot prijetna.
Strah. Ko nas misli pripeljejo do strahu pred dogodkom, ki se sploh zgodil še ni. Strah nas največkrat pripelje do "kaj pa če" predvidevanj, ta pa ponavadi za seboj potegnejo celo verigo slabih rezultatov. Pa samo pomislili smo na začetku.
Pretiravanja. Jaz sem znala iz ene navadne in vsakdanje prebavne motnje narediti diagnozo. Sama. Ali z guglom. Vse ugotovitve so bile na koncu vedno enake: umiram. Vedno sem umirala.
Špekulacije o prihodnosti vodijo k čustvom. In ta spet k špekulacijam in te spet k čustvom, dokler nismo tako globoko v spirali, da sploh ne vidimo več kaj počnemo. Utapljanje v negativnem prekinemo tako, da postanemo opazovalec. Rečemo "opa, kaj pa je to, kam pa zdaj tonem" in se opazujemo. Osredotočimo se na čustvo, ki nas tisti trenutek prevzema. Ko čustvo "primemo", si rečemo: ne morem napovedati prihodnosti, vse je samo v moji glavi.
Kar je res. Prihodnost je ta trenutek samo v naših glavah.
Uncertainty is the only certainty there is, and knowing how to live with insecurity is the only security.
-John Allen Paulos
Ko smo negotovi je naše telo pod stresom. Tudi če ga ne čutimo direktno, si z mislimi ustvarjamo okoliščine, ki jih naše telo dojema kot resnične. Vsakič, ko sem razmišljala o bolezni, ki naj bi jo imela, sem doživljala lažje oblike paničnih napadov.
Če smo nagnjeni k razmišljanju o prihodnosti (pogosto pri tesnobni motnji), se verjetno kar pogosto srečujemo s stresom. Oziroma smo pogosto pod stresom. Razumem, časi nam niso naklonjeni. Radi bi bili pripravljeni. Ampak nismo. Ne moremo biti na vse pipravljeni. Vsaj ne toliko, kot bi radi želeli. Ker mi bi želeli popolno kontrolo nad vsaj sedanjostjo. Če ne kar prihodnostjo. Idealno tudi nad preteklostjo.
Tako se spravljamo pod konstanten stres. Stres pa vpliva na krvni tlak, na sladkor v krvi, na otrdelost mišic. Jemlje nam spanec, vpliva na holesterol in nam narekuje način življenja.
V vsej tej noriji, in vem, ni enostavno, ampak vseeno si poskušajte v vsej tej drami vzeti par trenutkov zase. Najenostavnejša, najcenejša in hecno tudi najbolj učinkovita stvar, ki zmanjšuje stres, je ustaljen, globok dih. Počnite nekaj, kar vas sprošča. Kvačkajte, pojte, berite. Samo počnite nekaj zase. Pa tudi če samo pet minut na dan, naj bo nekaj trenutkov res, res samo vaših. Za dušo, bi se reklo.
Zaupamo procesu. To ne pomeni, da ne delamo nič in da čisto vse spustimo iz rok. Ne, ne. To pomeni samo, da naredimo, kar je v naši moči. Za vse ostalo lahko rečemo, da bo, kar pač bo. Ker lažen občutek kontrole, ki si ga zagotavljamo s predvidevanji in napovedmi, je točno to. Lažen.
Sploh pa, kar se zaupanja tiče, verjetno si veliko že dal čez. Prehodil kar nekaj trnovih poti. Zažgal kar nekaj mostov. Zaupaj si, da se lahko soočiš z vsem, kar ti prekriža pot. Zato, ker zmoreš. Zato zaupaj.
Ker se osredotočamo na tiste slabe zadeve v prihodnosti, največkrat zgrešimo tiste male stvari, ki nam lahko življenje olajšajo. Ker je vsa naša pozornost usmerjena v prihodnost, ne vidimo sedanjosti.
Ampak ravno sedanjost je tista, ki je v naših rokah. Ta trenutek lahko naredimo to in tisto. Jutri? Čez tri mesece? Ne moremo. Lahko sklepamo, da bomo. Lahko predvidevamo, da bomo. Ampak samo ta trenutek je aktiven trenutek. Vse drugo so ali pretekli trenutki ali trenutki, ki še pridejo. Aktiven je samo ta trenutek. In ta trenutek imamo v rokah.
Ko si razbijamo glavo z jutri so naše misli tako zelo zaposlene z zadevami, ki se še niso zgodile, da spregledamo vse kar se dogaja zdaj. Pozabljamo na sedanjost. Pozabljamo nase v sedanjosti. Namesto da bi živeli, si belimo glavo z nečim v prihodnosti.
Smo na morju, v gorah. Ampak naše misli so ujete pri razgovoru za službo čez dva tedna. A ni škoda zapravljati lepote, ki nas obdaja? A ni škoda pozabljati nase v sedanjosti? Smo na lepšem, ampak vseeno bežimo naprej v prihodnost in se grizemo.
Za vse se najdeta in čas in prostor.
Meditacija je praksa, ki nas spodbuja k življenju v tem trenutku. Joga, recimo - dihanje usklajeno z gibanjem, ki nas veže na dani trenutek, je tudi takšna praksa ostajanja v sedanjosti.
Ne si razbijati glave s tem, kaj nujno morate zdaj početi, da boste res živeli v tem trenutku. Ne postavljajte se pod pritisk. Zaupajte si, prisluhnite si. Počnite tisto, kar vam paše. Najdite tisto, kar vam paše. In se s tem pofočkajte v sedanjosti.
Predvsem pa ne biti prestrogi do sebe. Prizanesite si. Ker vam gre odlično.
Kar pogumno!
