Neperfektna perfekcija

Včasih ljudje zadenejo bistvo. Zadenejo tam, kjer boli. Pa ne zato, ker bi želeli škoditi, prizadeti. Ne zato, ker so zajebani. Včasih zadenejo tisto najbolj bolečo točko zato, ker smo mi zjebani. Včasih nas spregledajo in samo izpostavijo tisto, česar se zavedamo, le obelodaniti si ne upamo. Ker, kaj? Ko je stvar zunaj, postane resnična? Če rečemo na glas da smo nesamozavestni, če nekaj obelodanimo, šele takrat postanemo zares nesigurni vase in obsedeni s perfekcionizmom?

Smo šele takrat, ko svojo šibkost izpostavimo, vse to, kar želimo prikriti? Ali smo to že prej? Gre za sprejemanje odgovornosti? Za zatiskanje oči? Za laži? Za, če reče nekdo drug, potem je zloben tisti drugi in z mano je vse okej?

Jah, ne. Ne?

Seveda smo že prej nesigurni, nesamozavestni in pretirano kritični. Vendar, ko te nekdo drugi prepozna kot takega, jah ni najbolj fajn. Ker, če si nagnjen k pretirani samokritičnosti in nekdo drugi izpostavi tvojo napako, postaneš do sebe še bolj strog, neprizanesljiv, ker si nekje očitno popustil. Spustil varovala in dovolil, da te zares, zares vidijo. Z vsemi kiksi in pomanjkljivostmi. 

Pa … je res to tako narobe? A je res tako narobe biti z vsem, kar si? Je res tako narobe se zavedati "kiksov" in "pomanjkljivosti"? Si jih priznati? To nisi ti. Ti si entiteta, si skupek vseh kiksov, pomanjkljivosti, pegic, razcepljenih konic, žuljev in obtolčenih kolen iz nerodnih otroških let. Si vsak dvom v lastno presojo, vsaka opazka o svojem telesu. Vsaka napačno sprejeta odločitev, vsak poskus nečesa novega. Si vse pretekle izkušnje, vse pretekle simpatije. Ves stres in vse panike. Nisi samo tesnoba, nisi samo številka na tehtnici. Vse je del tebe, ampak nič od tega ne stoji samo zase. Nisi samo neuspela stoja na glavi, si celota vseh padcev in vzponov. Vsi osvojeni vrhovi, vse ulovljene snežinke. Vsi nasmehi in vsi flirti. Vse nesojene ljubezni, vsi dosežki preteklega leta. Pa vse tiste misli, ki jih obdržiš samo zase. Vse tiste fantazije, ki ti polnijo glavo in spodbujajo domišljijo. Vse pesmi, ki jih znaš na pamet in vsi hobiji, ki si jih zaradi pomanjkanja vztrajnosti in discipline opustil. Vse modrice, vse bolečine, vse izgube. Vsi občutki, od tistih najboljših, do tistih najslabših. Vse pobožane živali in vse zamujene priložnosti. Vse si. Vse. 

Le iskren morda ne.

In, ker iskrenosti do sebe ne poznaš ali si je morda ne dovoliš, ker imaš občutek, da z njo lahko izgubiš, si ranljiv. In, ker si ne priznaš, ker se oklepaš ideala, perfektne predstave, ki si si jo zgradil v glavi, te boli, ko te nekdo drugi spomni. Spomni na vse, kar si. Na vse tisto, kar sam veš, da si. Ta neperfektna perfekcija na dveh nogah. Drugačna od drugih, ampak v srži precej podobna. Drugačna navzven, v samem bistvu pa tako prekleto podobna. Polna nesigurnosti, dvomov. Polna predpostavk, polna primerjanj in predsodkov. Tako kot vsaka druga.

Kot pravi tisti rek - svoje pomanjkljivosti nosi s ponosom in nihče ti nič ne more. Ne skrivaj. Ne. Ker nimaš česa skriti. S čimerkoli se boriš, kakršne koli so tvoje bitke, niso samo tvoje. Lahko si misliš, da se stvari dogajajo samo tebi, da samo ti postopaš kot postopaš in da si sam v vsem tem kaosu, ampak nisi in nič od tega ne drži. Bijemo precej podobne bitke, izkušamo precej podobne izkušnje in nismo ne prvi ne zadnji, ki jim je v življenju zaradi tega lahko težko ali hudo. Na grobo, nismo nič posebnega. Sploh takrat, ko na račun svojih pomanjkljivosti iščemo in izsiljujemo potrditve ali priznanja. Na-a. Ne deluj tako. Ker si več, si veliko več kot samo "kiksi" in "pomanjkljivosti". Vse tisto, čemur ti praviš napaka, vse tisto, česar se morda sramuješ? Oh, zaradi tega si ti! Vzemi vse, kar je tvojega, dvigni glavo in bodi ti.

Own it.

Zato, ko nekdo drugi zadane bistvo, boli. Ker se instantno vate prikrade občutek, da si bil spregledan, da so te dobili. Včasih se v tem spoznanju v očeh naberejo solze in si misliš "zdaj res ne smem pomežikniti". Se pa solze ne naberejo nujno zaradi bolečine ali zgubljene krinke. Včasih se solze v očeh naberejo zaradi spoznanja, da ti ni treba skrivat, tajit vsega, kar si. Včasih se solze naberejo zato, ker te razkritje olajša. Ker te iskrenost razbremeni. Zato, ne čakaj da to zate naredi tisti drugi, naredi sam. Bodi iskren, iskrena. Iskrenost je krasno sito, v katerem se naberejo in ločijo  vsa sranja in laži, ki ti ne dajo dihati. Ki te držijo dol in ovirajo pri realizaciji te perfektne neperfekcije v celoti. Ki ovirajo realizacijo tebe.

Do naslednjič,

Naroči se na online jogo

Izberi mesečno ali letno naročnino in takoj dostopaj do vseh joga videov in serij.
naroči se
7 dni brezplačno!