Nisi kot drugi

Seveda nisi. Ker nisi nihče drug. Si ti.

V času, ko nas omrežja, mediji, ljudje okrog nas prepričujejo kakšni bi naj bili, kako naj bi se obnašali, kaj je spodobno in primerno v naših letih, kaj se od nas v teh letih pričakuje, koliko kil naj bi imeli in ali kako naj živimo, je težko. Težko je odstraniti ves zunanji balast in se zazreti vase. Veste koliko navlake imamo okrog sebe? Pa na sebi? Navlake predpostavk, pričakovanj in vzgibov, ki niso rezultat naših želja ampak so le odgovor na okolico v želji po ustrezanju? Priti do dna, do našega bistva, je kot bi v svežem betonu želeli poiskati izgubljene ključe. Veš, da so tam, ker si jih tam izpustil iz rok. Za trenutek si jih še celo ujel s pogledom, ampak, ker si se obotavljal, so počasi spolzeli vedno globlje. In globlje. In beton ni vedno mehak, voden. Ne, ne. Beton se počasi gosti, strjuje. In medtem ko ključi tonejo vedno globlje in se beton strjuje, postajaš paničen, tesnoben, zmeden. Žalosten, jezen.

Težko je odstraniti ves zunanji balast in se zazreti vase.

Ko se začenjamo izgubljati, se to ne zgodi čez noč. Podobno kot s kuhano žabo. Stvari, ki se odvijajo počasi a dolgotrajno, ne zbudijo naše pozornosti. Zato so nevarne. Ker se počasi navajamo nanje. Ker se postopno oddaljujemo stran. Stran od samih sebe. Stran od naše prave narave. Ko nas zaslepi težnja po ukalupljenju, začnemo počasi, kot kuhana žaba, izgubljati osnovne, originalne dele sebe. Tiste, ki nas ločijo od ostalih. Tiste, ki so res, res naši. Začnemo jih nadomeščati s tistimi, za katere okolica pravi, da so bolj IN, da so bolj zaželeni in, recimo, moderni.

Ko nam stres pride do živega, ko nam dogodek ali niz neprijetnih dogodkov načne samozavest, takrat preklopimo na avtopilota. In avtopilot ni enako kot “prepustiti se življenju”. Ne, ne. Avtopilot pomeni plavanje s tokom. Ampak s tokom plavajo samo mrtve ribe. Seveda se je fino prepustiti življenju, ampak ni pa fino, da pustimo življenju, da upravlja z nami.

Svojo naravo zlahka zatajimo ali nanjo pozabimo, ko iščemo potrjevanja, napotke. Kalupe. Ampak tega ni. Če se zanašamo na že prehojene poti, potem ne hodimo po svoji poti, ampak po poti nekoga drugega. Če v želji po ustrezanju trenutnim zapovedim, prevladujočim mnenjem ali zadnji modi superg, odložimo na stran svoje primarne želje in hotenja, potem za ceno ustrezanja počasi prodajamo koščke sebe, svoje narave. A ni škoda? Biti nekaj, kar nisi? Poleg tvojega življenja ni prostorčka za žig, ki bi ti sporočil ali živiš prav ali narobe.

Avtopilot je nevaren. Ko enkrat preklopimo na avtomatiko, pozabimo nase, na svoja načela. Na želje, hotenja, prepričanja. Začnemo funkcionirati tako, da ugajamo. Tako, da se prilagodimo in zlijemo. Da vzbujamo čim manj pozornosti. Postanemo eno z vsem okrog nas. Nerazločljivi. Enaki. Kar postane težava, ko nam vse skupaj butne nazaj v obraz. Backfire. In tako in zato si potem velikokrat lahko mnenja, da vsi drugi vse počnejo bolje od tebe in, ko nekaj izpelješ in je rezultat dober, ko nekaj dosežeš, rad rečeš, da je to samo splet nekih okoliščin. Sreča, ali nekaj. Ne rezultat truda, znanja in energije, lastnih želja, ambicij, izkušenj, poguma in načel, ampak sreča. Ko do tega pride, se ustavi. Ker to najverjetneje počneš ravno zato, ker si se v svojih letih življenja začel odzivati na okoliščine tako, da si postopoma vzvode iskal zunaj sebe. Ne v sebi in po sebi, ampak zunaj sebe in po drugih. Ker se je zdelo tako boljše. Ker, če vsi to počnejo, bom počel tako tudi jaz. Ker, če vsi tako, potem je verjetno tako boljše.

In potem se čudimo, kako drugim vse uspeva, če pa delamo vse tako, kot delajo oni.

Zato, ker delamo tako, kot delajo drugi.

Close your eyes and imagine the best version of you possible. That’s who you really are, let go of any part of you that doesn’t believe it.

C. Assaad

Psiha je ena taka prefinjena prasica, ki dobro ve, kdaj nismo iskreni sami do sebe. Kdaj ravnamo v nasprotju z našo naravo. Zapomni si vsak “ja” za katerega smo želeli, da je “ne”. Ve za vsako situacijo, v kateri smo igrali žrtev. Zapomni si vsako bolečino, ki je nismo izjokali. In prekleto dobro ve, kdaj smo želeli pizditi pa nismo.

Dajte ven! Preklinjajte! Pojte! Plešite! Samo počnite, kar vam srce narekuje. Dlje se držimo nazaj, dlje časa nalagamo stvari na svoj hrbet, globlje bomo pokleknili pod težo ugajanj drugim.

Življenje je naše, živimo ga temu primerno.

Ne tajimo svoje narave. Ne iščimo potrjevanj, napotkov. Tega ni. Če se zanašamo na že prehojene poti, potem ne hodimo po svoji poti, ampak po poti nekoga drugega. Poleg našega življenja ni prostorčka za žig, ki nam bo sporočil ali živimo prav ali narobe.

Zaupaj. Vem, da se je enostavno izgubiti v poplavi tujega, ampak res, zaupaj si. Ne vleči vzporednic z življenji drugih, če to počneš zato, da iščeš primerjave teh življenj. Ker boš poražen. Ker ljudje drugače živimo in tudi če se zdi, da živimo podobna življenja, jih skoraj zares ne moremo. Ker tudi če korakamo po podobnih poteh, izkušanje teh poti in vseh korakov na njih je za vsakega drugačno. Ker ne doživljamo vsi vsega enako. Ne moremo, ker po poteh življenja korakamo vsak s svojo težo, vsak s svojimi poškodbami in vsak s svojo prtljago.

Si, kar si. Entiteta. In rezultat do sedaj prehojene poti. Vse, kar si navlekel nase, zavoljo ustrezanja trenutnemu duhu časa, je eno samo breme, ki z leti postaja vedno večje. Breme, ki te ovira pri realizaciji ali ponovnemu odkritju tvoje narave.

Nihče ni kot drugi. Ti nisi kot drugi. In, če ti do sedaj ni še nihče tega povedal, takšen si najboljši. Samo ti si ti. In ti si krasen, krasna. Neverjetno bitje, ki je sposobno dosegati višave. Ti si enkraten. Ti si enkratna. Neodvisno od okolice ali časa.

Zaupaj si. Zaupaj svoji naravi in bodi iskren. Karkoli počneš, počneš prav. Ker to počneš v skladu s seboj. In tako je v redu.

Nisi kot drugi. In to je prav.