Odkritost, zima in kaos okrog

Druga Patanjalijeva Sutra pravi, da s prakso odkritosti do sebe, svojih misli, dejanj in besed, so naša doživljanja in izkušnje rezultat resnice in odkritosti in ne zunanjih dejavnikov. Nekaj torej imamo v rokah. Nekaj s čimer lahko ohranjamo svoje bistvo ter ga zavarujemo pred zunanjim kaosom in nevihtami.

Zunaj je divjala zima. Zares divjala. Tista vrsta zime, o kateri govorijo none. Ta prava zima, torej. Taka zima, ki tudi nas, avtohtone Postojnčane, počasi spravlja ob živce. Eno je zima, drugo je zima z burjo. In bil je čas za jogo. Če se komaj privlečeš do studia (in med vlačenjem držiš pesti, da ne tvegaš ozeblin za prazen nič, ampak da bo skupina, vremenu primerno, polna), je to že mala zmaga same zase. Pa ko govorim o zimi, to ni zima, kjer sneg spokojno pada. Navpično, počasi, nežno. Ne, ne. To je tista vrsta zime, pri kateri ti sneg lahko povzroča bolečine, saj pada z vseh strani in s konkretno mero agresije. Tak, precej jezen sneg je to. Tiste vrste sneg, ki ga bega vprašanje ali pada na notranjskem ali na primorskem. In, tako kot so jezni moji so krajani, ko se jih po krivici postavi v napačno regijo (Postojna je Primorska, kaj pa), tako je morda tudi sneg v naših krajih pač samo v krizi identitete. In zato tako agresiven in morda zato največkrat pada vodoravno. Ob takšnem snegu in burji se včasih celo zdi, da sicer premikaš noge in bi po vseh (meni znanih) zakonih fizike moral napredovati in se premikati naprej. Pa se skoraj ne. Ker hodiš proti burji. Druga vrsta zabave je hoja z burjo v hrbet. Nona vedno govori "daj si kamne v žepe, punče…"

Kamnov sicer nimam v žepih. Ideja ni slaba, ampak ob vsej mentalni prtljagi, ki jo (ne)prostovoljno nosim s sabo, me misel na dodatno težo pri hoji ne navdušuje preveč.

Ampak zima in burja in mraz? Kaos. In naše misli, čustva in počutja so tisti, ki sooblikujejo našo resnico, našo realnost. To nismo mi, so reakcije na dražljaje. Naši odzivi na zunanjost. Na vreme, recimo. Na zimo, ki, neodvisno od naše morebitne ihte, pač bo. Od ihte ali navdušenja. Od jeze ali evforije. Naši odzivi so predpostavka našega dojemanja, doživljanja. Se pravi, odzivi želijo tvoriti našo resničnost. In največkrat in najlažje in skoraj refleksno in iz podzavesti se identificiramo z našimi čustvi in z iracionalnimi mislimi - "slaba oseba sem, ker mislim nase" ali pa "nisem dovolj pametna, morda sem celo neumna, ker ne razumem kriptovalut" (pa jih niti nočem zares). Recimo.

Iracionalno, ker ob takih predpostavkah negiramo in pozabljamo vse, kar pa smo. Za naše pojme to ni nič vredno, kajne? Tvorjenje realnosti, kot odgovor na nekaj nasproti nas, se največkrat izkaže za negativno. Gre za refleks, za postavljanje nasproti nečemu. In kot tako se skoraj vedno izkaže za negativno, za slabše, kot je sicer. Slabše od tistega nasproti nas, definitivno. Ampak to kar smo? To pa ni nič takšnega. Nič omembe vrednega, kajne? To ni nekaj s čimer bi se človek lahko ponašal. Pa ne hvalil in delal dramo. Samo bil prekleto ponosen nase, ker stvari, ki jih znamo, obvladamo, stvari do katerih smo strastni? To so naša gonila. Iskrice, ki zanetijo plamen v srcu. Ker, ej, zaradi tega si ti. To si ti. In takega te imamo radi.

Odkrito. Iskreno. Zares.

Bitke z našimi čustvi niso nič šokantnega. Del možganov, ki skrbi za čustva, se je razvil veliko pred tistim delom, ki je zadolžen za razmišljanje. Strah nas ohranja žive. Ampak, ko dovolimo čustvom, da upravljajo z našimi mislimi, da zbežijo in podivjajo, takrat se definiramo glede na reakcijo v danem trenutku. Kar je okej, če nas preganja lev. Če pa gre le ("le") za zimo? Čemu taka drama, kajne?

To pa ni prava resničnost.

Ko reagiramo na zunanje okoliščine, je refleks relativno primitiven in čustven. Gre za naš samoohranitveni nagon. Afekt. In, ker nas v takšnih stanjih nesejo čustva, se oddaljimo od resničnosti, od realne realnosti in ravnamo v skladu s čustvi, ki nas preplavljajo.

Satya ali resničnost. Ali resnicoljubnost ali odkritost. Druga Yama Patanjalijevih suter. Kot Ahimsa, ki govori o nenasilnem odnosu do besed, dejanj in misli, tako se Satya nanaša na resničnost besed, dejanj in misli. Odkritost besed, dejanj in misli. Ne laži, bi se reklo v jeziku, ki nam je morda bližje. (Spet, z religijo ob strani, Sutre apliciram na čas v katerem živim in na stvar, do katere sem strastna.) Naša resničnost. Neodvisna od zunanjih okoliščin, od morebitnega kaosa. Od zime, recimo. Ko nas vodijo čustva, ko nas prevzame afekt trenutka, to ni resničnost kot taka. Zdi se resnična, ker nas prevzame, ker je močna, močnejša od nas, ampak ni. Ker nas vodi spekter reakcij, ki so rezultat primitivnega dela možganov. Sklop odzivov, ki želijo sooblikovat realnost. Vem, včasih se zdi preveč. In ko je preveč, preklopimo na avtopilota, ker ne zmoremo drugače, saj je samoohranitveni nagon (zaradi stresa, tesnobe) močnejši. Takrat se sliši držanje vajeti življenja v svojih rokah tako zelo abstraktno in nedosegljivo. Kot nekaj, kar bi lahko znal samo Dalai Lama.

Recimo.

Pa ne drži povsem. Ker, kot Dalai Lama ali Buda, dihamo recimo vsi. Vsi imamo dih. Torej ne gre za orodja dostopna le redkim, recimo tistim lebdeče meditirajočim menihom. Ne, dih imamo vsi. Krasno sidro, ki nas varno, mirno in stabilno umiri v sedanjost. Povleče nazaj v realnost. S sidrom lahko, pomirjeni s kaosom ali evforijo okrog, premagamo nevihte. Vremenske pa tudi tiste, življenjske. S sidrom na dnu morja lebdimo na površini, opazujemo okolico in se približujemo resničnosti. Ker zunanji kaos, nemir lahko pustimo točno tam - zunaj. Zapremo okna, zapremo vrata. Zavarujemo. Sebe. Kaos ostane zunaj.

Tvoja Satya. Resničnost besed, dejanj in misli. Odkritost. V praksi joge in v življenju. Ker nisi to, kar misliš. To je del tebe, seveda, ampak to nisi ti. Kot je tesnoba del mene, ampak tesnoba nisem jaz. Nismo samo rezultat misli, okoliščin, zunanjih dejavnikov. To ni tista prava resničnost, esenca. To ni srž. Ne laži, seveda ne laži. Ampak tudi ne prikrivaj, bodi iskren, odkrit. Do sebe najprej. Poišči bistvo in ga zavaruj pred zunanjostjo. To ne pomeni, da ne čuti. Seveda čuti! Oh, čuti, fajn čuti, to je smisel. Ampak bodi iskren do svojega bistva in zavaruj svojo resničnost. Ker lahko. Ker je okej poskrbeti zase.

In moja skupina? Na dan zimskega viharja? Polna, krasna, pomirjena. Zato! Naj zunaj divjajo zime in viharji, navznoter je pa kontrola tvoja. Ker, spomni se - ladja ne potone zaradi vode, ki jo obkroža, ladja potone le, če voda pride vanjo. Zato ne dovoli, da te kaos okrog prevzame. Ne dovoli, da zunanji svet diktira notranjega.

Bodi dobro,

Poglej podobne zapise

Naroči se na online jogo

Izberi mesečno ali letno naročnino in takoj dostopaj do vseh joga videov in serij.
naroči se
7 dni brezplačno!