Odraslost

Nihče ni rekel, da bo enostavno. Biti odrasla oseba, delati odrasle stvari. 

Nihče tudi ni rekel, da te bo lahko vsak letni čas, vsaka hoja v hribe, vsak mraz, poletna vročina, plačevanje položnic ali obisk zdravstvenega doma refleksno stresel do roba paničnega napada. Ali te postavil pod nerazložljivo in nepričakovano močan stres. Da boš morda povsem vsakdanje stvari, s katerimi se nekdo drug povsem neopazno in vsakdanje spoprijema, doživljal kot biblične, kot nekaj večjega, kot dejansko so. A če nekaj časa vsakdanje situacije doživljaš skozi primeže tesnobe, se teh primežev tesnobe navadiš. In postanejo refleks. Prvi odziv na povsem trivialne dogodke. Potrebuješ trening, vajo, da možgane spet zvežeš v normalo. Da jih spet navadiš in naučiš reagiranja. Da prva reakcija ni nujno strah, da je lahko tudi veselje.

Recimo.

Vendar prevzemanje krmila življenja v svoje roke ni mačji kašelj. Na avtopilotu so zadeve lažje. Ne misliš, ni ti treba. Ne trudiš se z uravnavanjem reakcij, telo reagira samo. Hipokampusu ne dovoliš komunikacije s prefrontalnim korteksom, zato se na vsak dražljaj iz okolice odzivaš kot na konec sveta. Nenamerno. Ampak drugače ne gre, drugače skoraj ne znaš več.

Pa si želiš.

In tuhtaš h kateremu psihoterapevtu moraš po bullet proof recept za spopadanje z življenjem. Brskaš po notranjosti in bezaš na plano travme, za katere nisi vedel, da obstajajo in si misliš, da te bo poznavanje njihovega izvora pomirilo. Tuhtaš, če moraš v Indijo. Iščeš krivce, iščeš zdravila. Odpravljaš odvisnosti, ki ti znajo narekovati življenje. Najdeš nove. Tečeš, dihaš, delaš jogo. Tuhtaš. Delaš vse tisto, kar si prebral v n-tih knjigah za samopomoč. Pa kljub temu ne čutiš odraslosti kot odrasla oseba. Čutiš pa tesnobo.

In tuhtaš.

Večino časa. Tuhtaš, ker si misliš, da boš prišel do novih ugotovitev. Da bo spoznanje prišlo. Ta razsvetlitev in ozdravitev. Da bo to ta sprememba, ki te bo postavila nazaj na tirnice. Tuhtaš in seciraš vse, kar je bilo in vse, kar še bo. Ker to znaš, ne? Analizirat znaš vsako vejico, kjer bi morala stati pika. Do potankosti znaš razdelati vsak pretekel pogovor in ugotoviti, kje je bil kiks in na čigavi strani. Znaš tudi predvidevati, seveda. Vse se seveda ne uresniči, vendar v vseh scenarijih, ki jih znaš naplesti, en sigurno ugleda luč sveta. In takrat si rečeš, da si itak vedel. Kaj pa drugega.

Tuhtaš.

In si misliš, da so stvari zaradi pretiranega tuhtanja pod kontrolo. Da te tvoja predvidevanja in vsi naučeni nasveti v desetih korakih (iz tistih knjig za srečno življenje) obvarujejo tesnobe in ti pomagajo biti odrasel, kot so odrasli drugi. In zaradi tega vsega pozabljaš vse ostalo. Vse kar znaš, vse kar si že dal čez, vse kar si že zmogel pa si mislil, da ne boš.

Nihče ni rekel, da bo enostavno. Nihče ni rekel, da obstaja odraslost, ki ustreza vsem, ki je po meri vseh. Nihče ni rekel, da obstaja samo ena pot do nje in samo en način realizacije. Nihče. Prav tako ni nihče rekel, da bo odraslost lahka. Da na njej ne bo spotik, ovir, ki te bodo prepričale in zvezale tvoje možgane v nove, drugačne reflekse. Vse se da. In sigurno je kdaj kdo rekel, da je okej delati ovinke, tlakovat stezo odraščanja po svoje.

Sigurno je, a si zaradi okupacije možganov s pretiranim tuhtanjem vse pozabil in je ta odraslost točno takšna, kot mora biti. Zmedena, na momente tesnobna. A hkrati vznemirljiva, nepredvidljiva in … krasna.

Kot je krasno lahko življenje, ko pogruntaš, da reflekse s treningom lahko spremeniš. Da se, na nekoč stresno situacijo, lahko odzoveš drugače. Prvič pa drugič te je strah in si misliš, da ne bo šlo. Takrat se spomniš, da je tako že bilo in da si pretekle avtomatske vzgibe že spremenil. Kar pomisli, kaj te je v preteklosti metalo ven in v grozo. Vidiš? Vse boš. Tudi tlakoval stezo odraščanja. V skladu z izkušnjami, počutjem in željami. Vse boš. Ker si si že dokazal, da lahko.

Do naslednjič,

Naroči se na online jogo

Izberi mesečno ali letno naročnino in takoj dostopaj do vseh joga videov in serij.
naroči se
7 dni brezplačno!