V zadnjih dveh, morda treh tednih, sem se dvakrat postavila zase. Tako, zares. In svet se še vedno vrti!
Mislim, da sem kar prijazno bitje. Pridržim vrata starejšim in počasnejšim, pozdravljam, ozdravljam, vikam, spoštujem. V glavnem, počnem vse tisto, kar spada k prijaznosti. Počnem vse tisto, kar človeka opiše kot prijaznega. Zakaj imam potem probleme, ko pride do mene in mojega položaja? Zakaj se borim z občutki krivde vsakič, ko rečem ne? Vsakič, ko nečesa ne želim ali pa želim in to izrazim, zakaj boli? Zakaj zbuja slabo vest? Zakaj preveč premišljujem, ko pa bi morala samo poslušati tisti notranji glas, ki ima največkrat prav, ko mi želi dopovedati kaj in kako?
Ker se ne znam postaviti zase.
Spreminjanje vzorcev, ki so se verjetno tkali 30 let, ni enostavno. Če bi bilo enostavno, potem bi po tem planetu hodili in srečevali samo zdrave ljudi. Ljudi brez travm in zamer do staršev, ljudi brez depresij in tesnob.
Zakaj je fino, da se znamo postaviti zase? Ker asertivni ljudje to počnejo, kajne? Ja. Pa ker si tako pridobimo spoštovanje, odkrijemo prave ljudi, imamo čas zase, odprejo se nam nove perspektive. Pa še kaj. Ker smo tako lahko zdravi odrasli.
Ne jemati postavljanja zase kot nekakšno sebičnost (ne tega jemati tako, kot sem jemala jaz – da ni pošteno, da kdo pa sem jaz, da bom sebična in sebe dajala pred druge), ker to počnemo tesnobni ljudje z nenehno željo po ustrezanju drugim. To pa ni okej. Veste kaj je okej? Integriteta, recimo.
Mislim, da ni nikomur všeč, če se pometa z njim. Do tega največkrat sploh ne pride kar tako, čez noč. Ah, kje. Jaz sem svojo funkcijo predpražnika utrjevala dolga leta. Nihče me ni tja postavil, sama sem se. Nihče me ni silil ostati tam, tam sem bila, ker sem se tam počutila varno. Poznano okolje deluje varno, ker je predvidljivo. Ni pa nujno zdravo. Ker nekje globoko v tebi z vsakim "ja", ki ja ne bi smel biti, izgubljaš dele sebe, deluješ kontra sebi. Ne pravim, da misli samo nase. Pravim, da včasih pomisli tudi nase.
Ampak veste kaj? Nihče vas v to ne silil. Sami se tja postavite, ker želite ustrezati in biti za vse in ves čas dobri. Le do sebe ne.
Vse kar sem hotela je bilo pomagati drugim. Biti na voljo. Biti tista, za katero rečejo "ti si vedno nasmejana pa dobre volje". Kar je krasno! Tudi zdaj sem taka. Le mejo imam. Ljudje se navadijo, da si enostavno tam, na dosegu roke. Da si na razpolago. Vedno, vsakomur, brez obotavljanja.
Saj je jasno, da lahko taka predispozicija pripelje do izkoriščanja, ne? Pa spet, ne zato, ker bi bili vsi okrog nas pizde. Ne. Preprosto zato, ker smo kot kuhane žabe in nimamo meja in dovoljujemo vedno več in vse.
Nekaj najtežjega v življenju, je reči ne. Kajne? Če si na mojem blogu in prebiraš o tesnobi, potem sklepam, da si sem prišel po guglanju tesnobe ali česa podobnega in si želiš spremembe v življenju, ker se ne znaš postaviti zase in ne znaš reči ne. Sklepam, lahko se motim. Dobrodošel v vsakem primeru.
Ugh, kako zoprna mala besedica. Ne. Ampak postalo mi je jasno. In to takrat, ko sem pristala nekje pri tleh. Postalo mi je jasno, da določene meje morajo biti. Da ne morem vedno biti vsem na razpolago. Da lahko rečem ne. In sem.
In kaj se je zgodilo?
V bistvu nič. Človek bi pričakoval dramo, glede na težo, ki jo je imelo dejanje v moji glavi. Še vedno sem prijazna, še vedno pomagam. Ker je to v moji naravi. Ampak po novem znam pomagati tudi sebi, ker se spoštujem. In posledično tako z mano ravnajo tudi drugi.
Ko napolnimo sebe, ko poskrbimo zase, lahko na svoja ramena naložimo cel svet in pomagamo drugim. Iz prazne steklenice se ne da točiti, ne?
Malo grob opis, ki nakazuje na to, da potem obstajajo tudi nepravi ljudje. (Kdo so to, androidi?) Ampak pravi ljudje so tisti, ki ostanejo, ko vržeš skozi sito gručo vseh, ki si jih tekom let vzel za svoje. Glejte, morda se vam bo zdelo, da sem groba, morda egoistična, ampak jaz od vseh ljudi ne vzamem vsega. Nekdo je dober za to, spet drugi za nekaj drugega. Nismo vsi za vse. Tudi jaz ne. Ne morem biti. Lahko sem hči, ne morem biti sin. Lahko sem odlična sogovornica nekomu, s tretjim nikakor ne morem izpeljati pogovora. In s tem je vse okej. Ker nismo vsi za vse. Ker ne moremo biti. In obratno. V bistvu bi bilo zelo nepošteno, da bi od vseh ljudi pričakovali, da bodo zadovoljili vse naše potrebe. Ne gre tako.
Ko se človek postavi zase, postavi določene meje. In s tem ni nič narobe. Gre za osnove normalnih, zdravih odnosov.
Ko se postavimo zase, uvidimo nove perspektive. Morda prepoznamo določene vzorce, ki smo jih mimogrede spletli in nam ne služijo več. Morda pogledamo z drugega zornega kota in ugotovimo, kaj in kako smo se zaštrikali, ker smo želeli ustreči. Ker vse, kar takšni kot sem jaz želimo, je, da smo sprejeti. Da se imamo radi. In da zavoljo miru, vse požremo in se imamo še naprej radi.
Okej je, da mislimo tudi nase. Ne samo na druge, ampak tudi nase. In s tem, ko pomislimo nase, se nam začne odpirati čisto nov svet. Čisto druga plat življenja, ki ni napačna. Verjemite, tudi občutka, da nekaj ne delamo prav, ker se po tolikem času damo včasih na prvo mesto, se človek navadi in ga sčasoma ne zamenjuje več z občutkom krivde.
Iskreni do sebe, iskreni do drugih lahko ponudimo več in boljše verzije sebe. Več in boljše in bolj iskrene različice. Če nečesa nočemo, nam tega ni treba. Pa ne misliti, da zdaj kar po spisku vsem po vrsti odgovarjam z "ne" in hodim vzvišeno naokrog, ker se znam postaviti zase. Mah kje, daleč od tega. Rada imam ljudi in moj odnos do njih se ni spremenil. Jaz sem se. Zato jim lahko zdaj ponudim več sebe, boljšo sebe. Ker vem, da imam možnost izbire. In ta občutek je prekleto osvobajajoč. In prijeten.
Bodi dobro,
