Vsakega kdaj odnese. Tudi mene. In, ko me odnese, ko morda nisem pri svojih najboljših močeh, ali morda dan ni tisti pravi ali morda, kaj pa vem, se mi preprosto ne da, takrat popustim in pustim, da mi tuje besede, nasveti, mnenja zamajejo temelje. Da mi primerjanje z življenji drugih načenja dvom in postavlja pod vprašaj moje življenje. Takrat podvomim in si mislim, da nič ne vem in nič ne znam in da vse kar vem in znam je samo rezultat neke butaste sreče ali spleta zelo naklonjenih okoliščin. Da je moje življenje kr neki, neprimerno, nedoraslo. Recimo. Kar je popolnoma okej in naravno. Smo ljudje. In pomembno je, da v tem vedenju ne pozabljamo tudi na to, da smo kot ljudje zmotljivi, ranljivi in ne vsak dan, teden, mesec isti. Imamo dobre dni, v katerih se zavedamo sebe in vsega v nas, vsega kar zmoremo in smo sposobni in imamo dneve, ko vse to postavljamo pod vprašaj ali celo negiramo.
Okej je. Res je okej. Ob prvem pretresu ali spodrsljaju (v narekovajih), ne bit grob do sebe, do sebe postopaj in se obnašaj kot bi se do nekoga, ki ga imaš rad.
V trenutkih preobremenjenosti, stresa, ko smo bolj ranljivi ali, recimo, manj stabilni, smo hitro zlobni. V trenutkih, ko bi potrebovali ljubezen in razumevanje, znamo do sebe postopati ravno obratno. Včasih pali, včasih potrebuješ brco pa malo tough love, a ne vedno. Ko smo že tako mogoče malo “načeti” lažje, hitreje iščemo potrditve pri drugih. Iščemo žig poleg našega življenja. Kot da bi obstajalo pravilno in nepravilno življenje. In potem se znajdemo v primežu dvomov, v objemu misli, ki zlahka ranijo našo, že tako načeto, samozavest.
Ker preobremenjeni zaupamo vsem in vsemu prej kot sebi. Zmedeni, pod stresom, iščemo sigurnosti v zunanjem svetu.
Proces. Zaupajmo mu.
Življenje je proces. Nenehen napredek. Spremembe so gonilo napredka. Kolesje, ki ga poganjajo novi porazi, izkušnje. Padci in uspehi. Vse je v kompletu procesa. Zaupaj.
Zaupaj in se prepusti. Tudi v slabših dneh, ko se ti tvoje življenje zdi, kaj pa vem, bedno. Ker ni bedno, lepo te prosim. Ne podcenjuj se. Velika verjetnost je, da si v rangu tistih, ki jih občuduješ. Ali tistih, ki jim zavidaš. Znebi se dvomov. Tam si. Drugačen. Svoj. Avtentičen, originalen. Tam si. Na svoj način si prišel tja. Na svoj način boš izpeljal. Ker si samo eden, samo edina. In drugače ne gre. Tu si, da narediš tako, kot želiš ti. Tako, da bo po tvoje. Originalno.
Če izhajaš iz sebe, iz vsega kar si, ti ne more nihče ničesar vzeti. Ti si ti. Avtentičnost, da je ni večje. Original. To je tvoja prednost.
In takšno je tudi tvoje življenje. Ne more biti drugače. Tudi tisti, h katerim rad pogleduješ in vlečeš vzporednice z njihovimi življenji, tudi tam se bijejo bitke z dvomi in postavljanje lastnih življenj pod vprašaj. Ljudje, pa kakršna koli življenja živimo, smo skeptiki, smo ranljiva bitja in nihče izmed nas ni tako poseben, da bi imel vse in vedno pogruntano. Zato brez panike, vse štima. Pravilno življenje je tisto življenje, ki je tvoje. Brez primerjav. Samo tvoje.
In, ko življenje začneš živeti tako, da res veš, da živ, da vsaka tvoja celica občuti to iskrenost, entuziazem, namero, takrat stvari padejo na svoje mesto. Nehaš s pričakovanji. Nehaš s primerjavami. Osvobodiš se primežev idealiziranja. Nehaš kopičiti stvari in jih primerjati z drugimi, ampak raje zbiraš trenutke čuječe prisotnosti.
Še nedolgo nazaj sem bila prepričana, da nekaj čakam. Da bo, kaj pa vem, boljše. Da sem na dobri poti k … ne vem čemu. Saj verjetno sem, ampak tudi tu, kjer sem ta trenutek, je krasno. Kljub temu da imam v denarnici tablico pomirjeval. Za vsak slučaj. Če doživim panični napad. Nehala sem čakati dan, ko pomirjeval v denarnici ne bom več potrebovala. Zakaj? Ker bi potem vmes pozabila živeti.
Lahko je krasno tudi tako. Kot je ta trenutek. Ker je to moje življenje, ki ga, ko in če želim, lahko korak za korakom spreminjam in osvajam.
Ni recepta. Ni napotkov, ki bi delovali pri čisto vseh na enak način. Tvoje življenje je samo tvoje. Nihče ga ni še dal skozi. Ti si pionir. Ti ga živi. Tvoje je. Samo tvoje. In kot tako neprimerljivo z drugimi. Tvoje življenje je pravilno življenje. Ne pogleduj toliko k drugim, zazri se raje k sebi pa vase. Vse je okej, tudi če živiš drugačno življenje, je to tvoje in, če si z njim zadovoljen, potem je pravo. Če nisi, začni korakati v smer, ki ti ga bo prinesla. Naj te odnese tja, kjer boš lahko rekel, da je tvoje življenje dobro in … tvoje.
Do naslednjič,
