Zdi se mi, da je leto dni okrog. Približno. Leto dni od mojega prvega zapisa na tej spletni strani. Wow, a? Čas leti, ljudje!
Bilo je krasno leto. Ne ves čas, seveda ne. Življenje ni ravna potka. Ima ovinke, vzpone in spuste. Nekje asfalt, drugje makadam. Pa kakšno lužo kje. Bilo je takšno leto, kot mora biti. "Mora". Saj veste, nič nam ni treba in mora se samo umreti. Nekaj takega. Ampak leto je bilo okej. Bilo je prav. Karkoli je bilo, je bilo prav.
Bilo je krasno leto. Tudi takrat, ko ni bilo.
Veliko stvari, ki sem se jih učila, sem prenesla v prakso. Sprejemam, se ne upiram in živim. Živim danes. Malo za jutri, malo za prihodnost. Večinoma za danes. Life is for the living, pravi Bon Jovi.
Nobena doza krivde, obžalovanj ne spremeni preteklosti. Je kar je. In bo kar bo. Stvari, na katere nimam vpliva, sprejmem. Poskusite. Sprejmite stvari, ki jih ne morete spremeniti. Mi boste verjeli na besedo, če vam rečem, da postane življenje neverjetno igrišče, ko si dovolimo spustiti vse tisto, kar nas vleče nazaj? Življenje je neverjetno igrišče, če se znamo, želimo igrati. In se zabavati. Ne jemljimo vsega preresno. Ker nam ni treba.
Od zadnje konkretnejše serije tesnobe je minilo nekaj mesecev. Ali čakam naslednjo? Kaj pa vem. Ma ne. Ne čakam. Ker, če čakam, potem lahko živim od ene pa do druge. In vmes sploh vem ne, če naslednja sploh pride. Ne? Brezveze. In, če do nje pride, ne bojim se je več. Sprejela sem vse, kar pride v tem paketu. Tudi tisto, česar (še) ne vem. Je del mene. In, ker se imam rada, imam rada tudi njo. Miss paniko, bi rekel ata. Sicer pa, kako je ne bi imela rada? Toliko sem se od nje naučila, toliko dobrega, koristnega sem od nje dobila. Ja, tesnoba, hvala.
Tesnoba. Hecna stvar. Panika še bolj. Pa še ostale zadeve, ki pridejo rade zraven. Ker sem ravno pri mojih supermočeh, poletni plan so bile ure joge. Te niso prišle na vrsto. Nič zato. Bilo je tako, da je bilo prav. Imela in izkoristila sem priložnost za nekaj drugega. Nekaj, česar nikoli več ne bo. Nekaj, kar bo za vedno v mojem srcu (:*). In nisem ljubiteljica bucket listov, ampak knjigo bom enkrat napisala.
Joga. Kmalu. To jesen. Komaj čakam. Komaj čakam spet med ljudi z jogo. Sem jo pa celo poletje imela zase. Brez pritiskov, brez ciljev sem se nežno, skladno z dihanjem premikala skozi vroče večere in jutra in … joga je res moja droga. Komaj čakam.
Ma ja, življenje, a? Omejen rok trajanja imamo. Ampak, kaj? Kaj lahko glede tega storimo? Ali naj se žremo, trpinčimo z občutki krivde? Obžalujemo? Vsem čustvom dajmo prostor in čas, seveda. Vse dajmo ven. Lepo in grdo. Prijetno in neprijetno. Ampak ne pozabimo nase. Poskrbimo zase. Nehajmo si očitati. Nehajmo grdo govoriti o sebi. Imejmo se radi. Bodimo iskreni. Najprej do sebe.
In bodimo prijazni. Tudi do sebe.
