Pričakovanja, kostanj in vino

Zadnje čase počnem stvari, ki sem si jih od nekdaj želela. Tiste stvari, za katere sem bila mnenja, da bodo nekoč že prišle na vrsto. Se recimo naučiti novih tehnik risanja. Se družiti z otrokom. Zjutraj na tešče teči. Stati na glavi. Vedno sem mislila, da me bo vse počakalo. Ampak wow, nekje vmes sem prišla do tridesetice. Ni ne vem kakšna številka, ampak jih imam deset več, kot sem jih imela pri dvajsetih.

Glede na to, da sem precej panične sorte, me preseneča, da se z leti nikoli nisem obremenjevala. Lahko bi se. Verjetno se še bom. Nekako spada k moji naravi ukvarjanja z življenjem. Ne vem, morda so res samo številka in je dejansko stanje odvisno od stanja v glavi. Ah ne, lažem. Pri osemnajstih sem imele epizode travmiranja nad leti. Polnoletnost, odgovornosti, pričakovanja. Ne vem, morda zaradi izpita za avto? Mogoče. Pričakovanja bližnjih, recimo. Pa širše družbe tudi. Pa, če je človek nagnjen k ustrezanju, ga lahko takšne zadeve hitro malo vržejo iz tira. Pričakovanja drugih, moje želje. Komu ustreči?

Sebi ne.

V bistvu sem se minuli teden to večkrat vprašala. Pa me situacije sploh niso silile v to. Sama sem se. Kar na poti okrevanja rada počnem. In kar je tudi prav in okej. In prav ta teden sem se tudi večkrat spravila pred računalnik, pred prazen list. Pa ni šlo. Pa nič zato. Če nekaj ne ustreza, ne ustreza. Svet se ne ustavi samo zato, ker imam jaz težavo z … ne vem s čim. Z vsem. Z ničemer. Dnevi niso bili namenjeni pisanju. Pa bi morala? Morala … Kaj pa pričakovanja nas samih? Kaj pa norme, ki si jih postavimo sami?

Mislim, da se mi večerni kozarec vina že malo pozna … Nič zato.

Ne vem. Morda je bolje ne toliko razmišljati in početi, kar se ti zdi pač okej. Malo po trenutnem vzgibu. Kar te zabava. Kar ti ustreza. Stati na glavi, se družiti z otrokom, risati. Nabirati kostanje. Izpustiti dele, v katerih so pričakovanja ljudi okrog tako velika, da bi lahko pogoltnila tvoje želje. Nič me ne bo počakalo. Tako kot me niso kostanji.

Kostanji so zakon. Nabiranje njih ne toliko. Sploh, če so vse kar najdeš zgolj prazni ježki. Mogoče smo bili prepozni. Mama pravi, da se tako ali tako Italijani obnašajo kot da je vse njihovo. Iz tega lahko sklepam, da so oni krivi za izginotje vseh plodov. Ali pa morda Ljubljančani. Ti so tudi pogosti krivci za neravnovesja med proizvajalci in proizvodi v naših koncih. Je pa res, da sem srečala družino, ki je z dvema otrokoma nabirala šipek. Ob glavni cesti. Zelo prometni. Mogoče se bojijo zaiti v bolj odmaknjena področja, kjer znajo biti domačini precej … lokal-patriotski. Gobe, kostanj, šipek. Vsako leto ista zgodba. V glavnem, domačini pravijo "svojega ne damo".

Celotna zadeva z nabiranjem kostanja je malo bolj prijetna, če kostanj dejansko nabereš. In ga zvečer ob kozarcu vina tudi poješ. Nabiranje kostanja in družinsko druženje dobro deneta. Skoraj tako, kot kostanj in vino zvečer. Tisto klasično druženje z malo kričanja, kreganja, smeha. Z ljubeznijo. Pa s padci. Gozd je po dežju moker, ženski del družine pa neroden. Jaz sem jo odnesla z malimi trnji v dlani. Solidno. Še danes sem jih ven jemala. Ampak kostanj je vseeno fajn. La famiglia pa tudi.

Med stvari, ki sem si jih vedno želela početi, spada definitivno tudi uživanje trenutka. Tudi takrat, ko v ne preveč elegantnem položaju letiš po bregu navzdol ter se z dlanjo ujameš na praznem ježku (presneti Italijani in Ljubljančani), ker si se sekundo pred tem smejal sestri, ki je poletela po istem bregu ter pristala na riti. Saj gre tako, ne? Milo za drago s strani vesolja. Saj vem, ne gre. Je pa zabavno. Kot je zabavno živeti trenutek, ki se dogaja. Kot ta moj trenutek zdajle, ko si bom privoščila drugi kozarec vina.

Na zdravje!

Naroči se na online jogo

Izberi mesečno ali letno naročnino in takoj dostopaj do vseh joga videov in serij.
naroči se
7 dni brezplačno!