Mogoče se sliši grobo, saj malo tudi je, ampak svet ti res ni nič dolžen.
Ko se zanašaš na to, da bo svet, svet okrog tebe, poskrbel zate, prelagaš odgovornost za svoj mir, srečo, pomirjenost na nekoga drugega. Pa si res to želiš? Svoje počutje zaupat nekomu drugemu in ne sebi?
Si res želiš, da je tvoje počutje v rokah nečesa ali nekoga drugega? Da nekaj tretjega upravlja s tabo in dirigira tvoje razpoloženje, voljo?
Jaz mislim, da ne. Pa ne bom rekla, da je enostavno. Ah, kaki enostavno. Prevzemanje odgovornosti za svoje počutje ni enostavno. Ker je lažje pokazati s prstom stran, na krivca. Na zlobneža, na nepravičen in grd svet, ki iz tebe dela betežneža.
Vidiš? Razumeš?
Ko svoje počutje gradiš na temeljih sveta okrog tebe, iščeš krivca, iščeš nepravičnosti. Ker svet tak je. Ne samo mavrice in ptički, svet je vse prej kot pravljica. Pričakovati, da se bo svet spremenil, da bo tebi lepše, lažje? Ne. Ne gre tako.
Bilo bi fino, če bi bilo tako. Pa ni.
Zato začneš pri sebi. Za osnovo, temelj daš sebe. Neodvisno od okolice, od sveta, se zaneseš nase. Svoje počutje, mir, srečo, zadovoljstvo, pomirjenost vzameš v svoje roke. In odgovornost zanje prevzameš nase.
Svet ti ni nič dolžen. Zato ne sestavljaj pričakovanj in ne pleti potem zamer. Kot pravi tisti rek "bodi sprememba, ki jo želiš v svetu" in začni pri sebi.
Ne zanašaj se na svet, zanesi se nase. Tak, pomirjen, zadovoljen, srečen, lahko svetu daš več in ga, korak za korakom, začneš spreminjat. Najprej svojega, potem pa še tavelikega.
Do naslednjič,
