Nekatere zadeve se nam tako močno zasidrajo v podzavest, da že sama misel na njih zbuja občutek krivde. Zasidrajo globoko, sprožajo avtomatski odziv. Brez da bi pomislili, reagiramo. Zbujajo občutek, da nekaj ne delamo prav. Spet. Da ne delamo prav, če se odločimo, reagiramo drugače od refleksnega vzgiba.
Zakaj se nam zdi, da ne delamo prav? Ker, prvič, delujemo kontra poznanemu, drugič, ker je morda nekdo drugi tako rekel in delujemo v nasprotju z njegovim prepričanjem, ravnanjem. Nekdo, za katerega mislimo, da je pametnejši od nas. Nekdo, za katerega mislimo da več ve in je bolj izkušen. Saj lahko tudi je, ampak nismo mi tisti drugi. Saj razumemo, so priporočila in izkušnje in dobre namere. Ampak nekje vmes med vsemi dobrimi namerami in nasveti in priporočili si tudi ti. S svojimi izkušnjami in svojim znanjem. Tega nima nihče. Nihče nima mojih izkušenj. Nihče ne ve kako je biti ti. Kako je hoditi v tvojih čevljih. S čim se zbujaš zjutraj in s čim preživljaš dan. Nihče ne ve koliko notranjih bitk biješ in koliko poguma dnevno zbiraš. Nihče. In zato, kljub dobronamernim napotkom in vodilom, ne iti preko sebe. Ne želi si iti preko sebe. Želi si biti navdušen, igriv, razposajen. Bodi vse tisto, kar si. Počni tisto, kar ti srce sramežljivo šepeta. Ker ti nihče ne more dati navodil, kako živi svoje življenje, ga lahko živiš le tako, da slediš sebi.
Kdaj si se nazadnje slišal? In uslišal? Kdaj si nazadnje rekel rada se imam? Kdaj si nazadnje rekel rad se imam?
Kdaj si se nazadnje upošteval? Ravnal po sebi? Ne po drugih, ampak po sebi pa zase? Kako je možno, da pustiš ljudem, ki te ali pa te ne poznajo ali si misliš, da te poznajo, kot se zares poznaš sam, da ti narekujejo kaj ja in kaj ne. Kdaj to, kdaj tisto. Poslušaj svoje občutke. Pridi v stik s sabo pa pod vprašaj postavi poznano. Tudi reakcije, odločitve. Od kje izvirajo, kaj določa njihovo sprejemanje. Navada, vzgoja, prilagajanje, nesamozavest?
Z leti lahko oglušimo in ne prepoznamo tako zlahka notranjega glasu v množici kričanj. Množici kričanj, ki se jih morda sploh ne sliši, a so moteča, so šum, ki moti naš sluh. Tako ne razločimo šepetanja v množici kričanja. Ampak poslušaj, napni ušesa. Potrudi se in se osredotoči na tisti glasek, ki sramežljivo kliče. To si ti. To je tvoj notranji glas. Prisluhni mu, nameni mu pozornosti. Ta je tisti, ki ima prav. Ta je tisti, ki vse ve. Ta je tisti, ki je vedno s tabo. Glas, ki najbolje ve, kaj je zate zares in dovolj dobro. Lahko mu rečeš intuicija, duša, bit. Glas, ki je morda z leti izgubil na moči, ampak tli, tli v tebi in čaka, da je uslišan.
Zaupaj si. In verjemi vase. In, če ne verjameš vase. zaupaj meni in verjemi, da jaz verjamem v vate. Ker sva na istem. Vsi smo tam-tam z zmedenostjo, preobremenjenostjo in tesnobo. Tako je. Taki časi so. Ampak, da ne boš mislil, taki časi so, ja, ampak taki časi, so odlični. Odlični so, ker iz takih časov vzklijejo revolucije, ljubezni in premiki.
Kar ti želim povedati - bodi do sebe dober in sledi svojim navodilom.
Ljudje te imajo radi in ti imaš rad njih. Ne zanikamo tega. Poudarjamo, da v vsej ljubezni, ki jo imaš in jo premoreš, naredi prostor v srcu tudi zase. Dovolj te je za vse. Tudi zase.
Vsi bi radi počeli ali živeli tako kot je prav. Kot to počnejo drugi. Ampak tako to počnejo drugi. Ne ti. Lahko svetujejo, lahko predlagajo, lahko upoštevaš, lahko pa tudi ne. Nikogar ne razočaraš bolj kot sebe takrat, ko bi nekaj pa ne, ker se ustrašiš potencialnega razočaranja tebi ljubega človeka. Ampak, kaj pa ti? Pozabljaš. Pozabljaš nase. Prav je tudi tako, kot želiš ti. Prav je tako, kot ti srce sramežljivo šepeta. Poslušaj ga. Srce ve.
Srce te ima rado. Imej se rad tudi ti.
