Kam se nam, nam vsem, tako zelo mudi? Kam hitimo? V paniki živimo, bi rekla Neca Falk. Morda je cilj petek? Poletje? Drugo leto? Morda smo osredotočeni na čas daleč stran? Na čas nekje v prihodnosti, ko bo za nami vse, kar želimo, da je za nami? Ko bo za nami to hudo obdobje, ki ga preživljamo sedaj?
In potem se vprašam, a za to živim? Za to hitenje, čakanje, hotenje? Željo po petkih, poletjih? Ne. Nič več. Nehala sem čakati na petke. Na poletja. Začela sem živeti. Tudi, če mi ni lepo in bi rada čas morda zavrtela naprej. Včasih nazaj.
A časa ne morem obvladati, ker čas teče dalje. Neodvisno od mojih želja. Zato sprejmem. Sprejmem čas. Sprejmem ponedeljke, torke, srede, četrtke in nedelje. Sprejmem jesen in zimo. Sprejmem. Ker edino tako lahko živim ves čas in ne samo vmes.
A ne želimo tega vsi? Živeti?
Pa si upamo vsi … živeti?
Ker živeti pomeni sprejeti vse, kar nam življenje ponudi. Ker živeti pomeni prenehati z upiranjem. Z lažmi in z zatiskanjem oči.
Kaj se zgodi, ko sprejmem življenje, ko začnem živeti? Zgodi se svoboda.
Sem srečna, pomirjena, zadovoljna. Svobodna. Ker se ne trudim spremeniti stvari, ki se jih spremeniti ne da.
