Tesnoba v covidu

V glavi sem se takega scenarija bala. Zelo bala. In se nanj zelo pripravljala. Ker, kot pravijo Iron Maiden, be quick or be dead, a ne. Seveda sem se pripravljala. Kot se pripravljam na, ne vem, 3. svetovno vojno, uničujoč potres ali invazijo nezemljanov. Za vsak slučaj. In v tej glavi? V tej glavi je bilo v času pripravljanja na konec sveta naporno. Utrujajoče. Izčprljujoče. Še vedno je. (Ker kdo ve kaj nas po covidu še čaka, a ne?) Se razumemo, nisem se pripravljala na covid, pripravljala sem se na katastrofo. Kakršnokoli že, saj je vseeno. Zato, ko je covid prišel, ni bilo panike. Prva dva tedna sta bila nesigurna, kasneje v omejitvah sem se pa krasno znašla. Tako pa tako in nič drugače. Krasno. Krasno! Ni treba več predvidevati in sklepati in razmišljati. Jasno vse.

Krasno je bilo tudi, ko smo dobili cepivo. Ne bom rekla, da sem tekla se cepit, sem se pa po borbah same s seboj sprehodila na cepljenje in preživela. In lažje zaživela. Kar nekaj stisk je odpadlo, ko sem se cepila. Nisem se več samopregledovala in prevzemala simptomov. Nisem več vsakega kihanja vzela smrtno resno in kot obsodbo. Recimo, da sem bila optimistična, da bo sranja res zelo kmalu konec. Oh boy was I wrong, a? Pride omicron in reče zajebi

Nisem tam, kjer sem bila, sigurno pa me ne navdaja več tisti optimizem, da bomo virus premagali. Ja, virus bo sčasoma premagan (tukaj sem še vedno optimistična), ampak ne zaradi nas. Mi? Mi plavamo s tokom, srce. Mi me ne navdajamo z optimizmom. Če že, se (moram) sama.

Ko je prišlo cepivo, sem razmišljala tako: ali se cepim in tistih par dni po cepljenju stisnem zobe in s svojo tesnobno predispozicijo čakam neželene zaplete (ali si jih sprožim sama) ali pa se ne cepim in s svojo tesnobno predispozicijo čakam in živim še mesece ali, kot nam gre zdaj dobro, leta. Ne vem, kako je z vami, ampak jaz obliž odlepim sunkovito. Zakaj bi podaljševali agonijo, če je ni treba? Še enkrat, če-je-ni-treba? Zakaj bi vsak dan živela v (pretiranem) strahu, če lahko, recimo, samo tri tedne? 

Ko je covid štartal, sem od ljudi, ki jih zame skrbi, večkrat dobila vprašanja po počutju. "Kako si, si okej?" Sem. Res sem bila okej. Vem! A shocker, ker po vsej tesnobni logiki, bi se morala pojesti od skrbi. Ampak, kot sem prej rekla, stvari so bile relativno jasne. Omejitve tukaj pa tam, cepivo bo, stisni malo zobe, bo boljše. Stvari so bile oprijemljive. Določene. In tukaj se znajdem. V “omejitvah” se znajdem. Ker vem, kaj moram, ker imam navodila in je tako življenje vsaj malo predvidljivo. Lahko me potipate, da sem ovca, ampak vemo, da vam bo zabrusila enako nazaj. Ti si ovca. Saj je vseeno. V omejitvah se dobro znajdem, ker dajejo okvirje. Seveda niso vse omejitve smiselne, ampak to ni point tega zapisa. Če želite diskusijo o politiki, pojdite na Twitter (kjer me lahko mimogrede posledite, debate o politiki pri meni sicer ne bo, bo pa joga *wink wink*). 

S covidom sva zdaj že na ti in, kot kaže, nas bo vse prej ali slej pošlatal na grd način, brez privolitve. In kljub zdajšnjim “omejitvam” (ali ravno zaradi njih in njihove ohlapnosti pri izvajanju in upoštevanju), sem v covidu postala tesnobna. Ne na začetku, ko bi lahko (pri določenih morda tudi je) zavladala panika, ampak zdaj. In ker sva s covidom na ti, ga, kot se za dlje časa trajajoč odnos spodobi, preklinjam in pošiljam na vse sorte krajev. Včasih mu rečem tudi mona, ampak, čisto zares? Covid ni nič kriv. Mi smo. Lahko naštevamo zakaj smo pa zakaj nismo, vsak zase ve, kaj in koliko lahko in je storil, da je (so)ljudem boljše. Po svoji vesti, seveda. In na katerikoli strani že. Na moji strani? Na moji strani je zdaj tesnoba. Kdaj po poživitveni odmerek, sem zbolela ali si domišljam, da sem zbolela, kako zanesljivi so testi za samotestiranje, sem morda okužena in brez simptomov, ali naj grem na šiht in zaupam vsem testom, da sem res negativna. Take. In še veliko njim podobnih misli, ki sprožajo občutke nesigurnosti, nepredvidljivosti in … strahu. Ki sprožajo tesnobo. 

(Pa se tistih, ki zadevajo nas, družbo, odnose in sočutje sploh dotaknila nisem.)

Definitvno me ne navdaja optimizem, da bomo virus premagali. Enkrat bo konec z njim, vendar, zaradi nas? Ne kaže tako. Ampak, v glavi? Ma ja, v glavi pa sem optimistična. Romantična celo. Ker v glavi? Tam preživim (pre)več časa. In romantičnost in svetel pogled na prihodnost se tepeta s tesnobo in kar naj se. To je krasno. Veste, ko si po naravi entuziast in ljubiš življenje, tesnoba rada to povozi in potem žaluješ. Žaluješ za seboj. Za razposajenostjo in radoživostjo. Pogrešaš sebe, pogrešaš dobro v tebi. 

Kot pravi tista iz plemena Cherokee: “V vseh nas se bije bitka med dvema volkovoma. Eden je zlo - jeza, zavist, ljubosumje, bolečina, obžalovanje, pohlep, aroganca, smiljenje samemu sebi, krivda, zamera, podrejenost, občutek manjvrednosti, laži, lažni ponos, večvrednost, egoizem. Drugi je dobro - radost, mir, ljubezen, upanje, vedrina, skromnost, prijaznost, dobrohotnost, empatija, velikodušnost, resnica, sočutje in zaupanje. Kateri volk zmaga? Tisti, ki ga hraniš."

Zato naj ta boj med eno in drugo stranjo naredi svoje. Na koncu? Na koncu moraš (po)skrbeti zase. In ta skrb naj bo granitna kocka na poti premagovanja. Tesnobe, ja. Ampak tudi covida. 

Do naslednjič,

Naroči se na online jogo

Izberi mesečno ali letno naročnino in takoj dostopaj do vseh joga videov in serij.
naroči se
7 dni brezplačno!