Zares se je začelo malo pred tridesetim rojstnim dnevom. Takrat sem postala bolj pozorna na telesne znake, ki so me prepričali, da sem bolna. Da z menoj nekaj ni v redu. Da, mogoče, umiram.
Pomislila sem na vse – na zamašene vratne žile, na srčni infarkt, na raka. Da najverjetneje umiram je bila kar pogosta misel, ki je samo dolivala olje moji stiski in jo poglabljala. Ker drugače si teh znakov nisem znala razložiti.
Bila sem zmedena, prestrašena. Na smrt prestrašena. Počutila sem se ujeto. Ujeto v situaciji, ki ne bo nikoli minila. Ujeto v občutkih groze in smrtnega strahu. Zdelo se mi je, da nikoli ne bo bolje. Da meni ni pomoči, da se bom tako počutila vedno. Da res, čisto zares nikoli ne bo boljše.
Ker, kako je lahko boljše? Taka sem. Vedno bom taka. Nikoli se ne bom znala postaviti zase ali reči ne. Nikoli ne bom pogumna, nikoli ne bom samozavestna in vedno bodo vsi z menoj pometali, me postavljali na svoje mesto ter mi, ko se bom postavila zase, zbujali občutke krivde, manjvrednosti in nespametnosti. Jaz bom vedno nemočna, pretirano čustvena. Pa tudi, kje naj se lotim? Na dnu sem, jočem, brezvoljna sem, vse je brezveze.
Najraje bi preležala vse dni, zavita v odejo, stran od drugih. Ker se mi ne da, ker nimam energije za razlago, za besede. Ker še sama ne vem, kaj se z menoj dogaja. Samo jokala bi. Izjokala vsa čustva, zamere, slabo voljo, neizrečene besede, izgubljene notranje boje v iskanju poguma za soočanja. Izjokala vsak "ja", ko sem želela reči "ne" pa sem, z mislijo na druge, pozabila nase in raje ustrezala.
Izjokala vso grenkobo, ki mi jo je svet dal. Izjokala vse slabo, da lahko v sebi naredim prostor za dobro. Jokala bi, samo jokala. Ker jok paše.
In sem. Prejokala sem dober teden. Pa to ni bil žalosten jok. To ni bil tiste vrste jok, ko prebolevaš nesojeno simpatijo ali izgubo. To je bil jok, ki je dobro del. To je bil jok, ki je s solzami iz in z mene spral vso navlako, vsa bremena, ki sem jih tekom let naložila nase.
Drugače nisem znala in seveda sem za svoje stanje krivila druge. Starše, družino, družbo. Vsi so bili krivi. Pa zares kriv ni bil nihče.
Ko pomislim nazaj, zametki moje tesnobe in panike so se kazali že prej. Tudi v osnovni šoli. Spomnim se, da sem imela obdobja, ko sem jokala brez očitnega razloga. In, ko so me povprašali kaj je narobe, nisem poznala odgovora. Samo jokala sem. Največkrat pred spanjem. Ker mi je dobro delo.
Zdaj, ko imam za sabo že nekaj tesnobnih epizod in kar nekaj paničnih napadov, zdaj vem zakaj lahko do tega pride. Pa še zdaj, ko vem več, me zna spodnesti in odnesti. In s tem ni nič narobe.
Ne spomnim se, da bi v otroških ali najstniških letih imela panični napad. Ti so se zares začeli pri 29-ih.
Izkušnja paničnega napada je grozna. Smrtni strah in nekaj najbolj neprijetnega, najbolj strašljivega in najbolj pretresljivega, kar sem doživela. Vsaj pri tistih prvih, ko nisi prepričan, kaj se s teboj dogaja in ti skozi glavo šviga le ena misel – umiram. Občutek nepopisne groze. Občutek podoben tistemu, ko hodiš po stopnicah in eno zgrešiš. Dih zastane, srce znori. Le da traja več deset minut. Ne moreš dihati, srce razbija, pogled se zamegli, telo preplavi grozen strah in občutek imaš, da moraš uiti. Mišice se, zaradi poplave adrenalina, aktivirajo, vezi zategnejo.
Ena od razlag občutkov paničnega napada se mi je posebej vtisnila v spomin. Gre nekako tako: sediš na vlaku, v kupeju na koncu vagona. Nekje na začetku vagona zaslišiš kričanje, grozo v glasih ljudi, strah. Zaveš se, da je pri prvih kupejih ropar, ki od kupeja do kupeja s pištolo v roki grozi potnikom in od njih zahteva njihovo imetje. Približuje se. Ne veš točno, kje je in ne veš, če bo tebe sploh prišel. Upaš, da bo tvoj kupe izpustil, vendar tega ne moreš vedeti. Slišiš korake, slišiš kričanje. Potem pa pok! In tišina. In spet koraki proti kupeju, v katerem si ti in iz katerega ne moreš pobegniti.
To je panika. Le da se dogaja v glavi. Ampak panika in tesnoba? Popolnoma obvladljivi zadevi.
Zdaj paničnih napadov nimam več tako pogosto in v celoti se napad pri meni ni razvil že lep čas. Tehnike umirjanja pomagajo omiliti takšna stanja. Ampak pred tehnikami, ki rešujejo trenutno stanje, se je fino posvetiti tehnikam, ki preprečujejo, da do teh stanj sploh pride. Pa niti ne bi rekla tehnikam, bolj pomembno se je posvetiti sebi. Se poslušat in slišat. Poiskat pomoč.
Si dovoliti imeti problem in ga ne zanikati. Biti iskren. Vedeti, da s teboj ni nič narobe in da, zaradi stiske v kateri si, nisi nič drugačen.
Nisi šibek, nisi manjvreden. Si drugačen. Kot vsi ostali. In stvari, ki jih doživljaš in te bremenijo, žalostijo in te ovirajo pri stvareh, ki si jih nekoč rad počel, so začasne. To ni dokončno stanje. To nisi ti. To je tvoja stiska. Moja stiska je tesnoba.
To nisem jaz, moja tesnoba je.
