Novoletni 30% popust za vse e-vadbe! Velja samo do 10.1.2024.

Medeja logotip

Tu in zdaj

Deli to vsebino

Sem bolna.

In mogoče mi bo uspelo napisati blog do konca. Saj veste, en dan preležan in človeku se meša. Ali pa si človek misli, da se mu mora mešati, ker ni vajen biti pri miru in nič početi. Občutek krivde. Res, kot da je konec sveta, če obležiš. “Pa ravno zdaj…” Kot, da je kdaj primeren čas za bolezen. Kot, da brez jamranja ne zmorem(o).

Višja kot je vročina, lažje smo bolni. Moja je na meji. Ravno toliko, da zaspim in se zbudim in letim pokonci in se utrudim in spet spim. Če bi imela višjo, bi bila nokavtirana v postelji. Se malo tresla, malo gorela in pregnala bolezen. 37,1? Premalo. Premalo, da bi bila zares, zares bolna. A nismo zoprni? Ne znamo biti bolni. Pa čeprav bi radi bili. Ne bolni, ampak bolni kot se spodobi. Z vsemi pravicami in dolžnostmi. Ne vem, avtomatski odzivnik ali nekaj podobnega.

Avtomatika je hudič. Kaj pa vem, baje obstajajo ljudje (baje obstajajo, saj smo med njimi, kajne), ki, ko zbolijo, čutijo olajšanje, morda celo malo veselja, ker si bodo končno vzeli čas zase in ležali in počivali. Pa ne me narobe razumeti, vsi smo enako čudni in normalni. Ali nenormalni. Vsak ima svoje podzavestne cvetke, ki mu narekujejo bolehanje.

Če bi bilo vse po standardih, bi bilo dolgočasno. Tudi premagovanje bolezni. Ko jaz zbolim, se moje soočanje z boleznijo odvija po fazah žalovanja. Zanikanje, jeza, pogajanje, žalost, sprejetje. Hecno, vse faze lahko apliciramo na vsa naša doživljanja. In prej kot sprejmemo, bolje za nas je. Pa naj gre za prehlad ali čustvene težave. Dlje časa odlašamo, več časa izgubljamo. Zanikanje ne spremeni dejstev, samo bremeni nas, vse dokler zanikanega ne sprejmemo. Pri vnetih sinusih to zgleda tako, da se obnašam, kot da nisem bolna. Da bi šla najraje teči. Se delala, da ni nič. Ignorirala. Ker jaz bolna pa nisem. Ker, če se prepričam, da nisem, potem nisem. Seveda. Potem sledi jeza. In iskanje krivca, ki me je okužil. Jeza, da zakaj sem morala prav zdaj zboleti in zakaj, če pa vse delam prav. Jezna na bolezen. Jezna nase. Jezna na cel svet. Na patient zero. Krneki. Pri pogajanju gre bolj za prerekanje same s seboj. Kdaj vse bom storila, da ne bom bolna. Koliko vsega bom spila, da preženem vročino, recimo. Kako bom naslednjič bolje poskrbela zase in se izognila vnetju sinusov. V glavnem, mala doktorska disertacija, seveda. In potem sem žalostna. In jočem. In seveda jočem ravno takrat, ko že tako ne morem dihati. Živčna, jezna in žalostna. Ker se mi spet vse dogaja. Ja, ja, bolezen sem vedno osebno jemala. Ker se me je lotila ob najbolj neprimernem času. Zelo osebno.

Kot nekaj, kar me kaznuje.

Pa vnetje sinusov res ni strašna stvar. Vsaj ne takšna, kot jo moje ukvarjanje z njimi ustvarja. Pa ne gre se toliko za vnetje sinusov, za vročino. Sploh ne. Bolj za to, koliko enega časa porabimo za ukvarjanje z našimi odzivi na nekaj, ko bi pa lahko zadevo sprejeli in ukrepali. Nima se smisla upirati, doletelo nas je. Gledati nazaj, kaj vse bi lahko drugače, kaj vse smo naredili narobe, nima smisla. Smo tu in zdaj. In nikjer drugje. In od tu in zdaj ukrepajmo.

Drugače niti ne gre.

Deli to vsebino