Vsak lunapark enkrat zapre vrata

Ko sem se odločila za tedensko pisanje, za tedenske dnevniške vnose, je bil njihov glavni namen ta, da stabilizirajo. Mojo rutino, organiziranost, pisanje. Mene. Da stabilizirajo mene. To jim uspeva. Uspeva jim pa tudi spominjanje na prekleto prehitro minevanje časa.

Kdaj se zares zaveš minljivosti in kdaj zares začne čas teči hitreje? Takrat, ko temu posvečaš pozornost? Po tridesetem? Ko prvič pomisliš na “o, kako gre hitro”? Ko te življenje sesuje in se začneš oklepati dobrega, prijetnega? Ko se začneš bati neprijetnega? Ali pa mogoče takrat, ko prestopiš določen mejnik? Matura, diploma, poroka, starševstvo, nova mačka, posvojen pes? In zakaj z leti teče vedno hitreje? Ker se vedno bolj osredotočamo na minljivost? Ker smo vse bližje koncu? Ne glede na leta, vsi gremo proti isti ciljni črti. Kdaj minljivost dobi na hitrosti? Ko se minljivosti zavemo? Ko se je ustrašimo?

In kdaj jo sprejmemo? Kdaj se sprijaznimo? Kdaj se prepustimo vožnji na vrtiljaku življenja?

Kdaj se prepustimo vožnji na vrtiljaku življenja? Pa ne prepustimo, kot bi plavali s tokom ter dovolili, da se mimo nas neopazno in brez občutka kontrole življenje odvija samo, ampak prepustimo življenju in njegovim nepredvidljivostim, neprijetnostim in omejenemu roku trajanja. Življenje, ne glede na naša oklepanja in želje, teče dalje. In življenje je vse prej kot le rožnato. A tudi ni črno belo. V tej paleti barv, izkušanj, situacij, izgub in vibrirajočih src se je fino ozirati po občutkih. Dobri so vodila, slabi lekcije.

Ko nam je fino in fajn, se oklepamo. Želimo podaljšati občutke, užitke, prijetnosti. Želimo, da traja. Da se nikoli ne konča. Ko nam ni fino in fajn, hrepenimo. Po časih, ko nam je bilo in po časih, ko nam bo spet fino in fajn. 

In med vsemi barvami izkustev se soočamo s strahom, da nam časa zmanjkuje. In v tem strahu se moramo odločat. Moramo se odločati čemu in kdaj ali komu bomo čas namenili. Moramo sprejemati odločitve. Kaj je prioriteta? Kdo? Čemu naj namenimo čas? Kaj je na listi prioritet najvišje? Katero knjigo naj najprej preberem? Kateri okus sladoleda poskusim? Se grem raje varno, sigurno in se odločim za vaniljo? Ker časa zmanjkuje, mora biti odločitev prava. Vsaj občutek je lahko tak. Ker veš, da čas teče dalje in se ne ozira na tvojo negotovost. Ker, kaj pa, če je zadnjič? Si predstavljaš težo, če in ko veš, da je stvar zadnjič? Si predstavljaš občutek, da vsakič pomisliš, da je zadnjič?

Negotovost. In v negotovosti je sprejemanje odločitev nočna mora. V strahu pred napačno odločitvijo, v strahu, da se morda odločiš narobe, se raje ne odločiš. Ostaneš vmes. Neodločen. Ker je to najbolj varno. Ker to poznaš. Tu si, tu ostaneš. Ne naprej, ne nazaj. Tako ne sprejmeš odločitve, ampak dovoliš, da jo življenje sprejme zate. Nehaš plavat, prepustiš se toku. 

Je to, da ne sprejmeš odločitve, odločitev? Je, seveda je. A namesto, da bi življenje vzel v svoje roke, daš svoje življenje v roke življenja in mu predaš krmilo. Kot da ne bi imel možnosti, kot da nisi sposoben ali dovolj pogumen. Mogoče te ta občutek prevzame, ampak daj no, pogumen si in sposoben. Marsičesa. To že vse veš. 

Kljub negotovosti, soočanju z mislimi, skrbmi in panikami, ki soočanju z sprejemanjem in posledicami, ki odločitvam sledijo, se vrtiljak vrti dalje. Ko doseže maksimalno hitrost se paleta barv zlije v nerazločno gmoto pisanega, ki ga tvoj um ne more predelati. Vsaj ne vsega od enkrat. Ko doseže hitrost, kjer začneš izgubljati občutek zase, za realnost, je popolnoma normalno, da ne gre, da ne moreš, ker si preobremenjen, ker je vsega preveč. Takrat je okej, da zamižiš. Sprostiš obraz, prepustiš roke gravitaciji in začutiš vožnjo. Začutiš, kaj pomeni prepustit kontrolo življenju. Občutiš in vidiš, kako življenje hiti in nori in pači realno sliko. Takrat globoko vdihneš. Upočasniš čas in si daš priložnost za vrnitev nazaj. K sebi.

Ker vse enkrat mine. Vse tisto fino in fajn in vse tisto ne preveč fino in fajn. Vse. Vrtiljak se morda res vrti v krogu, a vsaka vožnja se konča in vsak lunapark enkrat zapre svoja vrata. Nihče ne pravi, da je vožnja na vrtiljaku enostavna. Vsake toliko časa te lahko odnese na ovinku, vsake toliko časa se ti zaradi hitrosti zavrti in prevzame te občutek, da izgubljaš stik z realnostjo. Lahko ti postane slabo, lahko te ne ubogajo noge, lahko se ti vrti. Lahko se izgubiš. Vrtiljak se lahko vrti s tabo ali ti z njim.

Ko za trenutek ali dva prepustiš vse kar je tvojega vožnji in gravitacijskim silam, je občutek dober, osvobajajoč. Predaš se toku, hitrosti življenja. Ker veš, da vožnja mine. Ker veš, da ima lunapark urnik. Ker veš, da se lahko vedno vrneš k sebi. Si predstavljaš, da bi vožnja trajala večno? Ta občutek, ki je za nekaj trenutkov dober, osvobajajoč, bi sčasoma postal slab in grozen. Celotno življenje vpeto v ponavljajoče se opazovanje gmote barv, ki brez prestanka in prehitro bežijo pred tvojimi očmi. Zato se ne prepuščaš ves čas toku, zato se ne prepuščaš ves čas vožnji, ampak sprejemaš odločitve. Da uzreš, pogledaš in razločiš.

Življenje teče hitro in mineva in v tem hitenju in minevanju zapri oči, zadihaj. Odloči se. In se vrni k sebi. 

Ne glede na vožnjo, se je fino vmes ustaviti, zadihati, vzeti, sprejeti in se spomniti, da vse enkrat mine. Tudi vožnja.

Do naslednjič,

Naroči se na online jogo

Izberi mesečno ali letno naročnino in takoj dostopaj do vseh joga videov in serij.
naroči se
7 dni brezplačno!