Vse mora ven – Medeja

Včasih pred spanjem začnem pisati. V glavi. Neverjetno je, kako mi tečejo povedi, kako obračam besede in kako pravilno uporabljam vejice. V glavi. Do zaključka seveda ne pridem. Ker zaspim. (Mogoče je zaključek spanje.)

Moje štetje ovc? Ne vem. Konkretnejše nespečnosti nisem izkusila že nekaj časa. Trenutno izkušam tesnobo. Nič bolj resnega in vse že poznano. Kdaj imam občutek, da moja tesnoba razvija svoje tesnobe, ker vrtam in iščem in brkljam po sebi. Kot bi želela najti narobe stvari. Iščem vzroke, razloge, izvore. Ampak, kaj če je s tesnobo tako kot z mozoljem? Ne diraj, ker boš zadevo samo še bolj zajebala. Pusti, ne tikaj. Pusti.

Če pa kar vabi. Če pa kar kliče po iskanju globljega. Kot da ne morem, ne znam biti “samo” tesnobna. Kot da mora biti razlog. “Mora”. Kot da ne morem pač preprosto biti. Takšna ali drugačna.

Tesnobna brez podlage.

Čeprav podlaga je. Vedno je podlaga. Včasih ta podlaga ni nekaj, kar bi razlagala širnemu svetu. Ali sebi. Zanikanje pa to. Delanje utvar. Iluzij. Dram. Scenarijev. Včasih je ta podlaga tisto … tisto nekaj, česar se sramuješ. Spet drugič nekaj povsem tvojega. Skrivnostnega. Zaklenjenega. Skritega.

Sem sposobna biti tesnobna brez podlage? Brez vrtanja in drame?

Imam lahko takšen odnos s tesnobo? Neobvezujoč, ne obsojajoč? Brez kompromisov?

Tak, kot ga imam z jogo? Zadnjič sem v šali (mišljeno je bilo kot šala, izkazalo se je, da sem mislila resno) rekla, da imam z jogo najbolj zdrav odnos. Ne forsiram, vem, kje imam mejo. Mejo spoštujem, testiram, tipam, premikam. Vem, kje sem, vem, kje stojim. Vem, kaj boli, vem, kaj paše. (In res ne vem kam z vejicami.) Znam hendlat obe plati in koktejl obeh je božanski. Zadane. In napredujem. Razumem. Vem, kaj potrebujem. Vem, kdaj to potrebujem. Vem, da bom nekoč telo spravila v škorpijona. Vem. Ker sem to govorila tudi za pincho in zdaj telo spravim v pincho. Ne frustrirajo me fotke krasnih ženskih teles v krasnih asanah. Ne zavidam. Razumem, da so telesa različna, da telesa različno funkcionirajo. Telesa in umi. Vem, da sem na poti. Vem, kje sem bila in vem, kam grem. Pri jogi to razumem. Zakaj ne znam tega aplicirat na življenje?

Kako lahko jogijem govorim, da je joga na blazini trening za tisto pravo stvar, za življenje, sama pa spušim na celi črti, ker pri tesnobi postopam kot nek rookie? Kot da je ne bi poznala, kot bi bilo prvič. Vsakič z “kako patetično je zdaj to” ob joku in drami. (In zakaj tesnobi pravim drama?) Pa z opravičili drugim. In vsakič, ko me prime, vsakič začnem z “mislila sem, da sem dovolj močna, da sem bolj močna, da se mi ne more ponoviti”.

(Ste tudi vi kdaj tako grobi do sebe? Bi nekomu drugemu rekli, da je len, nesposoben, zguba? Ali samo sebi?)

Ampak, a veš, ko zaužiješ nekaj slabega? Morda pokvarjenega? Ali samo pozabiš, da ne prenašaš črnega vina, recimo. Ali pa, da si se najedel jabolčnih krhljev in si privoščiš pivo. Poznaš občutek? Ko pač veš, da bo stvar na grd ali grši način enostavno šla ven? Podobno je z jokom. Pač mora ven. Prej ali slej. Raje prej. Ker več sranja kot držiš v sebi, bolj poči. Mora ven. Toliko lahko preneseš, ko je limit dosežen, potem pač poči. In poči za prav. Konkretno. Dlje časa packaš zadevo, bolj boli, bolj trpiš.

Stvari ni fino držati v sebi. Pri jogi to vem. Pri jogi vem, da uskladiščena energija, napetost ujeta v telesu, ne koristi. Pri jogi vem, kaj moram narediti, da to energijo, napetost sprostim. In kdaj. Pri tesnobi? Prepozno. Ker se tesnobi upiram. Pri tesnobi si mislim, da sem močnejša, da me ne more več zagrabiti. Ker je jok znak šibkosti. Ker, če jočem, potem ne zmagam jaz. Kar sploh ne drži. Ravno nasprotno. Ampak, ne.

Jočem. Seveda jočem. Samo prepozno. Kot pri agresivnemu krčenju peristaltike, olajšanje, ko zadeva zapusti telo, je neverjetno. Blagodejno. Človek se počuti lažjega. Ker je lažji. Rešen sranja (v tem primeru mislim metaforično). Razbremenjen. Lažji. Olajšan. Zdrav.

In potem pride jeza. In jeza si zasluži drug zapis.

(Ko sem pred spanjem v glavi pisala zapis, zaključka nisem imela. Do zaključka nisem prišla. Zaključki so bedni.)

Do naslednjič,