Začeti pri sebi

Mislim, da sem že pametovala o tem, da me zakon privlačnosti ne privlači. Ampak se spomnimo prejšnjega tedna in tesnobe in drame? Kadar so stvari takšne, so pač takšne in iz takšnih se precej težko dvigneš. Ampak, ko se dvigneš? Potem greš samo še višje. Ne vem, če bi temu rekla zakon privlačnosti. Prav tako ne vem ali bi v to vpletala vesolje ali Petersona.

Gre za naravnanost. Usmerjenost. Fokus. Pri jogi bi temu rekla drishti. Za fokusiran pogled, ki stabilizira položaj. Za fokus, ki zagotavlja ravnotežje. Za osredotočanje. Ker, ko se spraviš ven? Ko se malo dvigneš? Potem letiš, srce.

Kadar so stvari takšne, recimo jim stresne, tesnobne, se najmanjša prepreka (ki v enem drugem obdobju sploh prepreka ne bi bila, bila bi mogoče haha ali eh) zdi ogromna in dokončna. Konec. Stvari so črne. Stvari so zelo črne in brezveze in pesimistične. Takrat vsakdanjim stvarem daješ širino, globino in jih tako poveličuješ v nekaj več, v nekaj nič kaj preveč vsakdanjega. Stvarem daješ večjo ali preveliko težo. Ampak včasih se je preprosto treba v kaj prisiliti, ker veš, da bo na koncu bolje zate. Veš, ker je tako že bilo. Tudi, če se tisti trenutek ne zdi, stvari so vedno na koncu okej. Stvar perspektive, ja, ampak stvari so na koncu okej.

Zato se je fino včasih v kaj prisiliti. Imeti disciplino. So stvari, ki skoraj vedno pašejo, ki si jih skoraj vedno želimo. Pa tiste, za katere vemo, da nam bodo dobro dele, da nam bodo koristile pa nam mogoče ne pašejo najbolj. Obisk zobarja, recimo. Seveda ni fajn! Ampak fajn je pa imet zdrave zobe. Tista stvar, ki nahrani dušo? S tisto začneš najprej. Toliko, da maaalo dvigne raven happy kemikalij v telesu, da srce malo zavibrira. In potem se lotiš večjih stvari. Saj vem, ko ni luštno, res ni luštno in res se zdi, da luštno skoraj ne bo več. Da je vse kar si mislil, da veš in znaš, izpuhtelo. Ali da je vse skupaj bila ena velika laž samemu sebi. Ampak ni res. Res, ni res. Ker si že splaval, ker si že zletel. Samo malo prisiliti si se moral. V tisti prvi korak.

(Kaj ja pa kaj ne, mislim, da smo dovolj stari, da vemo, da niso vse stvari, na katere plešejo naša srca, zdrave. To ne pomeni, da ne spijem, kozarec, dva, tri vina ali da ne predivjam vikenda ali nimam mačka. Ne. Samo vem, kaj je zame zdravo in kaj ni. Ni kvantna fizika, common sense je.)

In potem se lotiš večjih stvari. Saj vem, ko ni luštno, res ni luštno in res se zdi, da luštno skoraj ne bo več. Da je vse, kar si mislil, da veš in znaš, izpuhtelo. Ali da je vse skupaj bila ena velika laž samemu sebi. Ampak ni res. Res, ni res. Ker si že splaval, ker si že zletel. Samo malo prisiliti si se moral.

Drishti v praksi. Ujameš ravnotežje, fokusiraš in se osredotočiš. Saj, ko se človek zave, da je od njega odvisno, ne bom rekla, da je lažje, ker prevzemanje odgovornosti za svoja stanja ni enostavno, je pa boljše. Je bolj zdravo. Je bolj … čisto. Iskreno.

Ko se raven happy kemikalij malo dvigne, ko plešem, pojem, norim z mačkonom, se glasno smejem, skačem po lužah, takrat postanem pozorna in dojemljiva za čisto nov svet. Za čisto druge občutke, za drugačne predstave. Takrat drishti prenesem v prakso. Ujamem ravnotežje, fokusiram in v bistvu, spoiler alert, ne naredim nič pretresljivega. Samo naravnam se drugače.

Stvari je treba vzet v svoje roke. Tiste stvari okrog sebe in tiste v glavi. Lažje je biti mučenik, žrtev, misliti, da ti stvari same od sebe pripadajo in da so ljudje, da je svet nepravičen. Mogoče se sliši grobo, saj malo tudi je, ampak svet ti res ni nič dolžen. In sliši se grobo, ampak svet ni pravičen. In, ko se zanašaš na to, da bo svet, svet okrog tebe, poskrbel zate, prelagaš odgovornost za svoj mir, srečo, pomirjenost na nekoga drugega.

Pa si res tega želiš? Svoje počutje zaupat nekomu drugemu in ne sebi?

Si res želiš, da je tvoje počutje v rokah nečesa ali nekoga drugega? Da nekaj tretjega upravlja s tabo in dirigira tvoje razpoloženje, voljo? Jaz mislim, da ne. Pa ne bom rekla, da je enostavno. Ah, kaki enostavno. Prevzemanje odgovornosti za svoje počutje ni enostavno. Ker je lažje pokazati s prstom stran, na krivca. Na zlobneža, na nepravičen in grd svet, ki iz tebe dela betežneža.

Vidiš? Razumeš?

Ko svoje počutje gradiš na temeljih sveta okrog tebe, iščeš krivca, iščeš nepravičnosti. Ker svet tak je. Ne samo mavrice in ptički, svet je vse prej kot pravljica. Pričakovati, da se bo svet spremenil, da bo tebi lepše, lažje? Ne. Ne gre tako. Bilo bi fino, če bi bilo tako. Pa ni.

Zato začneš pri sebi. Za osnovo, temelj daš sebe. Neodvisno od okolice, od sveta, se zaneseš nase. Svoje počutje, mir, srečo, zadovoljstvo, pomirjenost vzameš v svoje roke. In odgovornost zanje prevzameš nase. Pogled usmeriš tja, kjer veš, da bo obrodil sadove. Tja, kjer koristi in skrbi zate.

Svet ti ni nič dolžen. Zato ne sestavljaj pričakovanj in ne pleti potem zamer. Kot pravi tisti rek "bodi sprememba, ki jo želiš v svetu" in začni pri sebi. Ne zanašaj se na svet, zanesi se nase. Tak, pomirjen, zadovoljen, srečen, lahko svetu daš več in ga, korak za korakom, začneš spreminjat. Najprej svojega, potem pa še tavelikega. Začni. Pri. Sebi.

Tako da ne, ne privlači me zakon privlačnosti (ali Peterson), privlači me dobro počutje, pomirjenost s seboj in z življenjem. To sproži serijo dogodkov, serijo tako dobrih dogodkov in občutenj, da ima človek res občutek, da je vmes poseglo najmanj vesolje. Pa ni. Edina stvar, ki poseže vmes, si ti.

Do naslednjič,

Naroči se na online jogo

Izberi mesečno ali letno naročnino in takoj dostopaj do vseh joga videov in serij.
naroči se
7 dni brezplačno!