Novoletni 30% popust za vse e-vadbe! Velja samo do 10.1.2024.

Medeja logotip

Zakaj nehati uporabljati besedo “moram”

Deli to vsebino

Ker nam nič ni “treba”.

Ko sem postala pozorna na besedo, šele takrat sem opazila, kako pogosta je v našem besednjaku. Kako jo zlorabljamo in kako vpliva na nas. Ja, saj vem, saj je samo beseda. Saj je. Ampak tako, za hec, ste jo pripravljeni zamenjati z, kaj pa vem, želim?

Namesto jaz moram, jaz želim?

Besedo moram smo se naučili uporabljati v motivacijske namene. Če želim biti uspešna in imeti kariero, moram končati faks ali pa moram biti boljša od ostalih, če hočem biti opažena. Koliko enih pogojev. Beseda “moram” nam lahko škodi, vpliva na našo samozavest, naše odnose in dojemanje nas samih.

Načne naše temelje, saj nam lahko daje občutek, da takšni kot smo, enostavno nismo dovolj. Nismo dovolj dobri, lepi, sposobni. Mladi, stari, veliki.

Svobodna volja, kaj je že to?

Ko drugim govorimo (ali ko drugi nam govorijo), kaj je treba, kaj se mora narediti, jih ne spoštujemo. Ne priznavamo jim, da so sami sposobni sprejeti odločitve. Večje in manjše. Kar pa se verjetno tepe z našo filozofijo, ki pravi, da smo ljudje, seveda, svobodna, avtonomna bitja.

Težava pri uporabi besedice morati je, da implicira na to, da nečesa ne počnemo. Če rečem, da bi morala večkrat teči, sledi temu neizrečeno nadaljevanje, podzavestna domneva, da ne tečem dovolj pogosto. Problem je, da z uporabo besede nezavedno zahtevamo, da svoje misli končujemo negativno. Vsi pa vemo, kako spiralno lahko delujejo negativne misli. Kako hitro nas potegnejo v vrtinec dvomov, ki se seveda konča z nismo dovolj dobri.

Tako pač govorimo!

Obstajajo alternative. In to precej bolj prijetne in ne tako diktatorske. Ni enostavno, seveda. In tudi še vedno govorim, da nekaj moram, ker je pogovorno lažje in kdo pa ves čas študira kaj vse sme in česa ne sme in kaj mora in kaj mu ni treba. A kot z vsako zadevo, z malo treninga postane zadeva tako naravna, kot je naravno dihanje.

Ampak kako? Kako naj postanemo pozorni na “moram” in njeno konotacijo in kako naj potem govorimo, se obnašamo? Recimo tako, da:

Se osredotočamo na koristi

Namesto, da si govorimo kaj vse moramo narediti, početi, se vprašajmo zakaj to želimo narediti ali početi. Recimo: večkrat bi se moral spraviti k jogi zamenjamo z razlogom “zakaj se sploh z jogo ukvarjamo” in dobimo po jogi se počutim dobro in tako bi se rad večkrat počutil.

Pogledamo pomembnosti

Moram biti točna ali pa moram poklicati mamo. Zakaj? Kaj pa zdi se mi pomembno, da ne zamujam in mama je vesela vsakič, ko jo pokličem?

Sprejemajmo in raziskujemo

Največ energije ljudje porabimo takrat, ko se nečemu upiramo. Ko nečesa nočemo sprejeti. Ker, kaj? Zanikanje spreminja realnost? Menda ne. Namesto, da si neprestano govorimo okej, zdaj res ne bi smel biti jezen ali pa pri zobozdravniku ne bi me smelo biti strah, saj sem ja dovolj stara, poskusimo drugače.

Poskusimo raje z vprašanjem. Recimo okej, strah me je, ampak zakaj, česa? Raziskujmo. Ko sem se jaz prvič pri zobozdravniku (pa lahko rečem, da sem trpela za dentalno fobijo, če sklepam po paničnih napadih na stolu) poskusila malo ukvarjati sama s seboj, sem prišla do zaključka, da se bojim bolečine in prepuščanja kontrole. Pa me pri zobozdravniku nikoli ni še tako bolelo, da bi iz tega lahko nastala drama (ali da bi zbežala s stola – priznam pa, da sem imela ta scenarij v glavi).

Torej, kaj se dogaja? Predvsem se dogaja preveč. V glavi se dogaja preveč. Zato enostavno postanemo slepi za prave občutke in se ukvarjamo samo s tistimi, ki prvi priplavajo na površje. S tistimi, ki smo jih najbolj vajeni. Avtomatska reakcija.

Se vprašamo, kaj želimo

Moja najljubša. Namesto moram biti točen je lahko želim biti točen. Namesto moram k zobarju, želim k zobarju. Čakaj, kaj? Zakaj bi nekdo želel k zobozdravniku? Ker si bo prihranil vrsto težav, morda bolečin v prihodnosti. Pa jedel bo lahko in tako ostal živ pa pri močeh. Stvar perspektive.

Mislim, da sem z zavedanjem o prepogosti uporabi in zlorabi besede moram veliko naredila zase. Posledično tudi za druge. Prijaznejša sem do sebe, manj zahtevna do drugih in, kot posledica tega, sem zadovoljnejša.

Vem, morda se vam zdi, da ni taka stvar ena besedica. Da ena besedica ne naredi razlike. Saj je ne. Ampak pomislite, kaj pa, če jo? Kaj pa, če se res lahko malo bolje počutimo že s tem, ko smo pozorni na to kaj in kako govorimo?

Bodite dobro.

Deli to vsebino