Novoletni 30% popust za vse e-vadbe! Velja samo do 10.1.2024.
Kdaj ste se odločili, da iskreno izražanje čustev ni okej? Da jok v javnosti ni okej? Da glasen smeh zbuja preveč pozornosti in moti ostale? Kdaj ste svoj jok omejili na pogrebe? Kdaj ste se nazadnje zjokali samo zato, ker vam je prijalo? Kdaj ste morda svojemu otroku rekli, da je že velik in da jok ni več zanj? Kdaj ste nazadnje videli odraslega moškega jokati? Brezposelno žensko smejati?
Ne spodobi se. Nekdo se je nekoč odločil, da se določene zadeve ne spodobijo. Da jih je najbolje zatreti, potlačiti. Pa jih je res? A vemo, kakšne posledice puščajo potlačena čustva? Koliko neizraženega nosimo na svojih ramenih, ker nočemo, da nas drugi obsojajo? In koliko časa lahko nadaljujemo pot, preden pokleknemo pod težo bremena? A niste utrujeni?
Malo za šalo, malo za res. Zadnjič sem na tviterju zapisala, da bi večkrat jokala, ker ima jok res blagodejen vpliv na telo, če le ne bi bila po joku tako zabuhla in če se mi le ne bi maskara razmazala. Ker, kaj pa se zgodi potem, ko ljudje opazijo posledice joka?
Če svoja čustva zatremo, to še ne pomeni, da smo jih pregnali. Da so magično izginila. Če jih ignoriramo, ne pomeni, da jih enostavno ni več. Če gledamo gorečo hišo in pogled obrnemo stran, ker nam ne paše gledati goreče hiše, hiša vseeno gori. Človek, reagiraj. Kliči gasilce.
Čustva tako uskladiščimo. In naslednjič, ko bodo čustva spet prišla na plano, bodo toliko močnejša, intenzivnejša, čeprav morda dogodek, ki jih bo izzval, sploh ne bo tako obsežen.
Obvladujete hordo podivjanih otrok, prenašate opazke širše družine na račun vaše samskosti, ne zoperstavite se šefu, ki vam nalaga vedno več dela in odgovornosti za isto plačo. Potem se pa pred vas v vrsti v trgovini postavi starejša gospa (nenamerno, pač slabše vidi), vi pa izgubite glavo in ji prerečete vse živo in mrtvo. Se vam zdi to okej? Je gospa v letih res zagrešila takšen zločin proti človeštvu?
Ne.
Izpostavljam neprijetna čustva, ker imamo z njimi večje težave. Pa ker nas že od malega učijo, da nismo lepi, če smo jezni. Ne povejo nam pa kaj se z jezo zgodi, če je ne izražamo. Učijo nas, da velike punce ne jočejo. Da fantje, ne glede na to kako veliki so, sploh ne jočejo.
Stres povzroča napetost v našem živčnem sistemu, ta pa spravi naše nevrotransmiterje (živčne sprožilce) v paniko. Naši organi gredo v stand by mode, ker se želijo zaščititi, stres pa prevzame naše telo.
Napetost se največkrat uskladišči v našem vratu, ramenih in glavi. Tudi bokih. Za bolečino, ki jo ob skladiščenju in napetosti občutimo, nikoli ne pomislimo najprej na stres. Simptome najprej povežemo z fizičnimi boleznimi.
Naši možgani so pomembna zadeva v našem telesu. Skrbijo za vse. Od naših občutkov in misli, do uporabe nog in rok. Zatiranje čustev onemogoča učinkovito in pravilno delovanje možganov.
Ker jim ne dovolimo videti prave slike (ker sporočamo lažne informacije o situacijah in naših občutkih, ki jih te situacije sprožajo), možgani ne prepoznajo prave realnosti, ker mi sami ustvarjamo drugačno realnost. To lahko vodi v depresijo, tesnobo, panično motnjo, …
Ljudje imamo čustva z razlogom. Tudi če jih namerno ne spustimo ven, bodo našla pot. In te poti so največkrat bolj neprijetne, kot začetno čustvo samo.
Čustva največkrat potlačimo predvsem zato, ker tako lažje shajamo. Ker se tako zavarujemo. Ker se tako, vsaj zdi se nam, bolje razumemo z drugimi. Ampak s tem si ne delamo usluge. Potlačena, zatirana čustva imajo direkten vpliv na naše telo.
Saj vem. V takšnem svetu pač živimo. In, saj vem, tako pač je. Ampak veste kaj? Tako pač je, ker takšni pač smo. In takšni smo zato, ker mislimo, da je lažje shajati s svetom, kot pa se postaviti zase. Kot pa izraziti željo, jezo, jok, veselje.
Začnite s sabo. Bodite iskreni. Najprej do sebe, potem do drugih. Ne zatirajte čustev samo zato, ker vas skrbijo odzivi. Izražajte čustva, ker vas skrbi tudi zase.
Pa za božjo voljo, če vidite gorečo hišo, kličite gasilce.
