Življenje je kratko

Sveže iztisnjena limonada, mokri lasje, sonce, leptop.

Včasih, predvsem pozimi, se večkrat ujamem v idealiziranju poletja. V idealiziranju časa toplega, prijetnega vremena, gole kože in pisanja na prostem. Pred hiško. In joge na prostem. Pred hiško. Aktivnosti pod milim nebom. Aktivnosti, za katere se mi sredi zime zdi, da jih komaj čakam in ne morem živeti brez njih.

Idealno.

Poletje je tu. Poletje, toplota, sonce, gola koža, mokri lasje (ni lepšega, kot je sušenje mokrih las na soncu, poleti, ko vsaka kapljica, ki spolzi po pramenu navzdol na pregreto kožo, zmrazi in ohladi).

Idealno.

Zidealizirano.

Se ujameš kdaj v “oh kako bi bilo lepo” fantazijah in potem, ko te fantazije dobijo čas in prostor, niso tisto, kar od njih pričakuješ? Niso tisto, kar so bile v glavi? Se ujameš kdaj v idealiziranju prihodnosti in vseh pogojnih stavkih, ki idealiziranju sledijo? V vseh če-jih in ko-jih? Se ujameš?

Jaz se. Jaz se vsako leto znova. Neodvisno od letnega časa, ni pomembno koliko sem stara, vsakič se ujamem. Ko bom to, bom tisto. Ko bo tako, bom naredila to. Sami pogoji. Pogoji, kot da bi bilo življenje nekaj, kar potrebuje pogojnost. Kot bi bilo življenje nekaj neskončnega, nekaj brez omejenega roka trajanja.

Kot bi potrebovali pogoje za se imeti dobro.

Kot, da bi morali izpolnjevati malo morje pogojev, da si lahko dopustimo, dovolimo nekaj, kar si želimo. Ali želimo ali potrebujemo ali preprosto hočemo. Mogoče je pogojevanje samo prašek. Prašek, s katerim operemo slabo vest. Vest umazano z ležernostjo, užitki, prijetnimi trenutki potrjevanja prisotnosti v sedanjosti. Vest, za katero menimo, da se mora prižgati, ko gremo za tistim, kar nam paše. Ko gremo za tistim, kar dobro dene. Ko delamo stvari, ki so dobre. Ki, z drugimi besedami, sedejo. Ko preležimo dan, pustimo čisto posodo v pomivalcu, oprano perilo čez noč na balkonu. Vest, za katero menimo, da se mora prižgati, ker, če se ne prižge, kakšni ljudje pa smo? Kakšen človek pa si, če si pustiš uživati v dobrem, če si dovoliš pustiti umazano posodo v lijaku, oprano perilo na balkonu? Kakšen človek si, če nimaš slabe vesti? Če tvoje življenje nima pogojev?

Česa te je strah? Zaradi česa pogojujemo? Za koga peremo vesti? Za druge? Zase? Za druge in zase? Gre za vzgojo? Za norme in pričakovano? Kaj?

Mogoče je pogojevanje samo prašek. Prašek, s katerim operemo slabo vest. Vest, umazano z ležernostjo, užitki, prijetnimi trenutki potrjevanja prisotnosti v sedanjosti. Vest, za katero menimo, da se mora prižgati, ko gremo za tistim, kar nam paše. Ko delamo stvari, ki nam pašejo. Ko preležimo dan, ko pustimo čisto posodo v pomivalcu, oprano perilo čez noč na balkonu. Vest, za katero menimo, da se mora prižgati, ker, če se ne prižge, kakšni ljudje pa smo? Kakšen človek pa si, če si pustiš uživati v dobrem, če si dovoliš pustiti umazano posodo v lijaku, oprano perilo na balkonu?

Kakšen človek si, če nimaš slabe vesti? Če tvoje življenje nima pogojev?

Česa nas je strah? Zaradi česa pogojujemo? Za koga peremo vesti? Za druge? Zase? Za druge in zase? Gre za vzgojo? Za norme in pričakovano? Kaj?

Seveda idealiziramo. Idealiziramo, ker je to najbližje realnosti, ki si je želimo. Ker je to najbližje hrepenenju. Ker je to edina oblika izkušnje, ki si jo dovolimo. Približek tistega, kar bi lahko bilo.

Včasih si ne dovolimo. Preprosto ne dovoliš si tistega, kar si želiš, ker si mnenja, da ne smeš. Ker si mnenja, da nekdo ne bo zadovoljen s tvojo odločitvijo. Ker v sebi nosiš tisti glasek iz enih drugih let, ki te tako rad opominja, da, mogoče, nekaj ne delaš prav. In seveda potem idealiziraš. Idealiziraš situacije, prihajajoče izkušnje in ustvarjaš ideale, ki jih v realnosti zelo težko lahko dosežeš. Gradiš pričakovanja o nečem v prihodnosti in zraven pretiravaš v pozitivno ali negativno. Ker stvari so v glavi vedno večje. Bolj grozne ali preveč dobre. Gradiš pričakovanja in idealiziraš, ker je to najbližje realnosti, ki si je želiš. Ker je to najbližje hrepenenju. Ker je to edina oblika izkušnje, ki so jo dovolimo. Približek tistega, kar bi lahko bilo.

Mogoče nam oprana vest pusti spati ponoči. Ampak, kaj pa vse zamujeno in spregledano? Vse izkušnje, za katere se prikrajšamo? Vsi nasmehi, smehi, neumnosti in traparije? Pa pozni plesi in predivjani koncerti? Pa sladoledi, pice in piva? Hamburgerji pozno zvečer, tista še ena pijača, ki je sicer morda res preveč, ampak vodi v tisti enkraten, nepozaben pogovor o strahovih in strasteh? Pa nočno plavanje in gledanje zvezd na travniku? Mokri lasje, kisle limonade in preveč pikantna hrana?

Vse kar bi nekoč, daj prej, kot pa nekoč. Daj jutri ali pa kar danes.

Ne pravim, da se popolnoma spusti z vajeti, pošlji vse v tri krasne, prodaj avto in psa ter se preseli na Havaje (ali Hvar). Pravim samo, da si vsake toliko časa razpusti lase ven iz čopa pa malo brezpogojno zaživi. Mogoče je res oprana vest blagodejna za tvoj spanec. Ampak đabe bit naspan v življenju, ki ni blagodejno zate.

Včasih se obnašamo, kot da imamo časa na pretek. Da vse enkrat bomo. Enkrat, nekoč. Ko bo čas pravi. Ko bomo mi takšni. Ali pa, ko bomo drugačni. Idealiziramo, prestavljamo želeno v prihodnost. Kot bi imeli časa na pretek.

Vse tisto, za kar radi rečemo, da enkrat pa bomo, dajmo prej. Dajmo čimprej. Ni treba prej izpolnjevati milijon pogojev, ni treba upoštevati tistega notranjega glasu, ki se morda boji in pogleduje čez ramo v strahu, da ga ne bi kdo zasačil. Zasačil pri čem? Pri doživljanju in okušanju življenja? Ko se notranji glas oglasi, bodi pozoren in ga skušaj prepoznat, ker najverjetneje ta glas ni tvoj, ampak glas nekoga drugega, ki se je močno zasidral in deluje kot refleks. Pa to ni.

Pa vem, slišali ste že pa slišali boste še enkrat. Življenje je kratko. Daj ga živeti. In če že imaš kaj za poslušati, naj bo to tvoje srce.

Do naslednjič,