Kako nisem umrla

Pa sem mislila, da bom. Ker se je zdelo zelo resnično. Pa ne tako resnično, kot radi rečemo. Ampak zares resnično. Tako zelo, da čutiš strah v kosteh. Srce močno razbija. Tako močno, kot da bije zadnjič. Grlo je suho, občutek je, kot bi te nekdo držal vrat in ti jemal zrak. Ne moreš do diha, a hkrati dihaš hitro in plitvo. Bojiš se. Strah te je. Na smrt te je strah. Čutiš odtujenost od samega sebe. Zamegljen pogled ustvarja negotovost. Potem pride vrtoglavica. Od strahu potne dlani se tresejo ter se močno oklepajo telesa. Stiskaš pesti in bezljaš s pogledom, kot bi iskal izhod iz te norije. Kot bi te zver stiskala v kot, ti pa nervozno z željo po preživetju iščeš okno, skozi katerega se lahko vržeš v odrešitev. Solz od nikoder. Te pridejo kasneje. Te spadajo k postravmatskemu šoku. Brezup. Strah. Konec sveta. Umiram. Panika. Panični napad!

Moj prvi. Kdo se ne spomni svojega prvega? Jaz se ga. Kot bi bilo lani. Ker je bilo lani. Morda celo že kdaj prej, ampak saj vemo, kar ne veš … ne veš. Pa ne da obeležujem obletnico. Spomnim se. Spomnim, seveda, od takrat dalje sem boljša verzija sebe oziroma delam na tem, da bom. Morda ne ravno od tistega dne, sledilo je nekaj mesecev negotovosti, napadov, brezupa, joka in hibernacije. Tako sem se resetirala. Se raztreščila. In imela možnost, da se na novo sestavim. In sem se. In oh, kako sem se sestavila! Z malo pomoči sem obrnila svoj svet na glavo. Spet sem tisto dekle, ki se smeje neumnostim, ki jih počne. Spet sem jaz. Krasno!

Panični napad človeka prepriča, da je z njim nekaj resno narobe. Saj je, ampak ne v fizičnem smislu. Telo na duševne težave odreagira tako, da nam da vedeti, da je dovolj. Ker ne prepoznamo znakov stresa, tesnobe, ker nismo pozorni ali morda samo zamahnemo z roko, reši stvari po svoje. Pri meni s paničnim napadom. Ne poslušaš? Prav, zdaj me boš. In sem ga. Kdo ga ne bi? Mislila sem, da imam zamašene vratne žile. Najprej. Potem je sledila vrsta samodiagnoz. Od možganskega tumorja do težav s srcem. Nič mi ni bilo. Vsaj ne v smeri, ki sem jo ubrala. Obisk osebne zdravnice oktobra ni obrodil sadov, ker je zdravnica najprej skoraj potrdila mojo domnevo, da imam težave s srcem. Krasno, sem si mislila. Res bom umrla. Šla sem na pregled, ker sem sumila, da imam panične napade. EKG ni pokazal težav. Razen te, da pulz med paničnim napadom naraste na 150 udarcev na minuto. Ampak stroka je rekla, da to ni težava, ki bi mi lahko vzela življenje. Zdravnica mi je predpisala tablete za srce. Kako, če mi je rekla, da je srce okej? Rekla je tudi, da so tablete namenjene nižanju srčnega utripa, ampak to sem preslišala in raje peljala naprej svoj scenarij, da je z mojim srcem nekaj resno narobe in da umiram. S poglobljeno psihozo sem prišla domov, se zjokala in zaspala. Zdi se mi, da sem spala do februarja, ko so se napadi in utrujenost in jok okrepili. Sledil je teden dni hibernacije. In nato obisk psihiatrinje. Po hitrem postopku (mama, hvala!).

Kaj mi je takrat manjkalo? Poleg poguma in samozavesti? Mogoče malo vzpodbude. Ne me narobe razumet, imela sem meni ljube ljudi okrog sebe, moj moški se je boril z mano. Kdaj celo namesto mene. Ampak manjkala je potrditev. Tako pač je. Manjkal je žig poleg moje domneve. Manjkalo je nekaj besed. Tistih "nisi nora, ne boš umrla in ne dogaja se samo tebi". Teh besed. Besed nekoga, ki je podobno doživel. Besed nekoga, ki je ukvarjanje s paničnimi ljudmi dal čez. Želela sem si tolažbe. Pa izkušenj na papirju. Zdi se mi, da je zadeva pol lažja, če vemo, da nismo sami. Zdi se mi, da je polovica okrevanja narejenega, ko psihiatrinja reče "niste nori". Dobro je vedeti tudi, da si našo ali podobno težavo težavo delijo tudi drugi. Tisti. Tisti, ki niso umrli. Kot nisem umrla jaz. Čeprav sem bila 100%, da umiram.

Nihče ne bo umrl. Vsaj zaradi paničnega napada ne. Panična oseba je zelo prepričljiva, da je z njo nekaj resno narobe. Zna prepričati tudi ostale, da umira. Ampak razen tega, da doživlja izredno neprijetno izkušnjo, ki ima izvor nekje globoko, ni narobe nič. Največ 30 minut groznih občutkov, histerije in panike. Prepričevanja telesa, da je nekaj resno narobe. Obstajajo tehnike, kako panični napad preprečiti, umiriti. In pomagajo. Ampak najbolje je panične napade premagati tako, da se jih prepreči ali zatre v kali. Kar zahteva čas in vajo. S holističnim pristopom (ki ustreza meni), sem svojo psiho izboljšala, natrenirala. Zdaj sodelujeva. Sva eno. In je nič več ne zapostavljam.

Bolno telo potrebuje pregled in zdravljenje. Bolna psiha? Tudi.

Tako nisem umrla in tako so mi panični napadi spremenili življenje. Bom iskrena, nikoli, ampak res nikoli si nisem mislila, da sem sposobna nečesa … nečesa drugačnega. Boljšega! Tako je pač bilo. Mislila sem, da je sveta konec, da nikoli ne bo boljše. Da bom morala s tem živeti. Se bati dni, ki lahko izzovejo paniko, se bati dni, ki jih po paniki potrebujem za okrevanje. Pa mi ni treba.

Panični napad ni nekaj, kar te omeji. Panični napad je nekaj, kar človeka postopno osvobodi, saj ga prisili v spremembe. Spremembe, ki ga vodijo na poti k boljši verziji sebe.

Bodi dobro,

Naroči se na online jogo

Izberi mesečno ali letno naročnino in takoj dostopaj do vseh joga videov in serij.
naroči se
7 dni brezplačno!