Ob začetku sezone 25% popust na online jogo: Celoletni joga program.
“Naučiti se boste morali, kako biti bolj asertivni.” mi je rekla psihiatrinja, ko sem jo obiskala drugič. Drugič, ja. Prvega obiska se spomnim zelo megleno. Malo preveč panična in malo premalo zbrana sem bila. Pa bila sem pri psihiatrinji, no. Ne vem, kako je z vami, ampak jaz si nisem mislila, da bom kdaj obiskala psihiatrinjo. Tja gredo tisti, ki so šibki, ne? Tisti, ki ne zmorejo. (Tisti, za v Idrijo.)
Ne, seveda. ne.
Asertivna. Slišala sem že besedo, to je bilo tudi vse. Asertivna? Jaz? Skozi cel proces mojega šolanja, od osnovne šole do faksa, sem bila pri tistih, ki so največkrat poznali odgovor na zastavljeno vprašanje, a nikoli dvignili roke. Mogoče smo kdaj poskušali z mimiko sugerirat profesorju, da vemo za kaj se gre, a oglasili se nismo. Zakaj? Ker kaj pa, če nimamo prav? Saj bo kdo drugi namesto nas podal pravilen odgovor, ne bomo se izpostavljali. Ne bomo se izpostavljali, držali se bomo nazaj. Teža pozornosti učilnice in vseh oči uprtih v nas ni odtehtala morebitnih bonus točk pri profesorju in sošolcih.
Ob asertivnih ljudeh sem se vedno počutila ogroženo. Mogoče manjvredno. Definitivno bolj sramežljivo. Definitivno majhno. Definitvno ne alfa. Pod črto – počutila sem se ne preveč prijetno. Ampak težava sem bila jaz. Ne drugi. Tudi, če sem bila mnenja, da so agresivni. Sramežljiva jaz. Prestrašena ob asertivnežih.
Asertivnost ni tako zelo kompleksna. Zdaj, ko sem obrnila internet in prebrala par knjig, vem. Asertivnost je način obnašanja, postopanja, ravnanja, reagiranja. Pri nekaterih ljudeh gre za zelo naravno obnašanje. Drugi se ga moramo naučiti. Oziroma ga na novo odkriti in privzeti. Asertivni ljudje se borijo za svoje pravice, ne pustijo, da so le-te kršene. Prav tako se ne pustijo izkoriščati. So direktni ter jasno izražajo želje, pri tem pa imajo v oziru pravice drugih ter njihova čustva. Niso zlobni, so samozavestni in odločni. Asertivni. Asertivnost je iskreno in primerno izražanje čustev, mnenj in potreb.
Asertivnost, kot jo vidim jaz, je pokončna, samozavestna drža človeka. Pa ne samo v fizičnem smislu. Gre za trdno držo pri mnenjih, odločitvah. Strokovnjaki pravijo, da so asertivni ljudje vzravnani, pokončni, s sproščeno mimiko obraza in nenapetimi rameni. Se pravi vse tisto, kar jaz nisem.
Nisem bila, ajd.
Če nismo asertivni ali ne znamo biti asertivni, lahko to pripelje do resnejših težav. Been there, done that. V bistvu sem še tam, ampak se vlečem ven. Berem knjige, obračam internet. Torej, če nismo asertivni, se lahko pripeljemo do:
1. Depresije. Počutimo se nemočne, brezupne. Nimamo kontrole nad svojim življenjem. Vso jezo, ki jo občutimo (ker ne ravnamo, kot bi želeli), potlačimo. Hello, pasivna agresija.
2. Zamerljivosti. Jezni smo na druge, ker manipulirajo z nami ali nas morda izkoriščajo (ker mi to dopuščamo).
3. Frustracij. Ker se nenehno sprašujemo, zakaj dovolimo, da drugi tako delajo z nami in zakaj ne ukrepamo.
4. Agresije. Pasivne agresije. Če ne znamo pravilno izražati jeze, se lahko nakopiči in se rezultira kot agresija.
Naštetemu dodajam še svoje področje – anksioznost in panično motnjo. Ker se ne znam postaviti zase, ker se dnevno borim z občutki krivde. Tako, na kratko. Drugače imam več težav, brez panike (pun intended).
Zato je asertivnost pomembna. In ne smemo je mešati z nadutostjo, agresivnostjo. To je predvsem opomba meni in meni podobnim, ker se z vsako asertivno potezo malo prestrašim. Ker o moj bog slab človek sem! Nisem. Samo vajena sem misliti na vse prej kot (tudi) nase. Z asertivnostjo smo, kar bi morali biti, kar si želimo biti. In ne kar drugi želijo da smo. Če ne gre drugače, fake it ’til you make it. Če nekaj dovolj dolgo počnemo in smo pri tem prepričljivi, lahko prepričamo tudi lastno telo, lasten um, da smo, kar želimo biti. Pri meni nekaj deluje. Ker so dnevi, ko se čutim 12 let staro in se ne znam naročiti k zobozdravniku. Takrat primem telefon in se obnašam, kot se obnaša odrasla ženska. Začne se z držo, pokončno držo, sproščenimi rameni in akcijo. Sledijo misli, dobre misli. Potem človek niti ne gre za tem kdaj celotno zadevo ponotranji, kdaj postane vse skupaj nekaj popolnoma naravnega. Refleks.
Ste asertivni? Ko je kdo meni rekel, da nisem samozavestna, da se ne znam zares postaviti zase, sem zamahnila z roko, misleč, da nima prav. Mislila sem si, daj, lepo te prosim, poglej me – dreadlocksi, pirsi, kadim, … kipim od samozavesti. Ampak nisem. Vse navlečeno je zgolj za vtis, ki sem ga želela pustiti. (Čeprav večina teh stvari je ostala z menoj, ampak danes so z mano zaradi karakterja, ne zaradi izstopanja in želje po pozornosti. Vsaj tako si govorim.) Ampak čisto zares sem mislila, da sem odločna. Samozavestna. Upornica, seveda znam zaropotati in se postaviti nasproti. Saj tudi sem se! A ne brez občutka krivde in slabe vesti.
Bila sem zmedeno dekle, ki se vleče vase. Stkala sem laž, ki me je obvarovala, zavarovala. Bila sem zmedeno dekle, ki dvigne ramena in spusti glavo vmes. Želva. Saj to še vedno kdaj počnem, ampak prepoznavam signale, ki me opozarjajo, da zmorem več in drugače. Da želim več. Da želim več predvsem od sebe. Ker edino tako lahko živim življenje, ki si ga želim živeti.
Asertivna. Kot pravi internet in tistih par knjig.
Bodi dobro,
