Novoletni 30% popust za vse e-vadbe! Velja samo do 10.1.2024.
“Kdo gre prvi?” je vprašala medicinska sestra, medtem ko sem obešala plašč in splašeno pogledala proti Domnu, ki je (še v plašču) iskal obešalnik. In sem šla prva jaz. Nisem hotela iti prva, ampak, ker je motal, sem šla prva jaz.
Ne bojim se bolečine. Če dobro pomislim sploh vem ne, česa točno se bojim. Samo bojim se. Na smrt me je strah zobarja. Zato zmagam in slavim vsakič, ko s stola pridem živa. Živa v narekovajih. Ali pa tudi ne. Niti ne gre za to, da bi se nagrajevala. Gre bolj za to, da se potrepljam po rami, si rečem “bravo”. Da si dovolim biti ponosna nase. Ker, kdor se zobarja boji, prekleto dobro ve, koliko poguma in notranje vzpodbude je potrebno, da preživiš. Poguma, vzpodbude in občasno pomirjeval. Jebiga. Nima smisla se delat fine in olepševati. Že tako imam opravka s premagovanjem strahu, okolico in dramo v glavo, res se mi ne ljubi še s paniko. Ali z domnevno odpovedjo srca …
Je pa preživeto puljenje zoba le ena od malih zmag, ki jih slavim. Ki si jih dovolim praznovati. Včasih postanemo majhni, ko pride do osebnih dosežkov. Ker se nam morda ti dosežki zdijo bedni. Majhni. Nepomembni in zanemarljivi. Ker so naši. Ker so to tvoji dosežki in ne dosežki nekoga drugega. Ker dosežki tistega drugega so waw. Tvoji? Not so much. Zakaj? Ker se primerjaš z drugimi.
Najprej odmisli, da so vsi boljši od tebe. Nehaj se ukvarjati z drugimi, ukvarjaj se s sabo. Nehaj se primerjati z drugimi, primerjaj se s sabo. Z verzijo tebe, ki ni premagala strahu in verzijo tebe, ki je strah ubila. Primerjaj se s seboj leto dni nazaj in s seboj danes. Edina primerjava, ki ti dolgoročno koristi. Vse ostalo so kratkoročni fiksi, ki tvojemu egu pašejo, ker je od njih odvisen.
Kaj praznovati? Velike male zmage, zaradi katerih se počutiš dobro in ponosno. Zobar, preživet dan v službi, teden dni brez sladkorja. Včasih praznujem soočenje z osebo. Drugič praznujem zmago nad mojim egom in umik pred soočenjem. Praznujem tudi vsak “ne” stvarem, ki jih ne želim. Pa vsak “ja” traparijam in dogodivščinam. Praznuj pogled z balkona v 15. nadstropju. Praznuj izhod iz hiše in korake ven, med ljudi, ko bi se najraje skril pred svetom. Praznuj vožnjo skozi predor. Praznuj plavanje v globoki vodi. Praznuj darovanje krvi. Pa opravljen EKG.
S soočenjem, premagovanjem ali sprijaznjenostjo pride zadovoljstvo, ki nas motivira proti novim zmagam. Te krepijo našo samozavest, zaradi katere premagujemo vedno več in vedno večje zadeve. Poglejmo jih bližje.
Pri soočenjih s strahovi in neprijetnostmi gre za oseben napredek. Gre za proces izboljšav verzij nas samih. Za nadgradnje. Ko se soočimo, premagamo ali sprijaznimo, spustimo s sebe breme, ki smo ga s seboj vlekli morda leta. Seveda je občutek neverjeten. Seveda smo zadovoljni. Kar pozitivno vpliva na motivacijo in našo samozavest.
Včasih se nam zdi nemogoče. Zdi se nam, da bo vedno tako in nas bo, recimo, vožnja skozi predor ali let z letalom vedno oviral pri avanturah. Vendar, ko si dokažeš, da nekaj zmoreš? Da si sposobna, močna in pogumna oseba? Ko zapelješ v predor, prideš na drugi strani ven močnejši. In samozavestnejši. Ker premagaš še do nedavnega nekaj nepremagljivega.
Male zmage nas spomnijo, da smo na pravi poti. Da smo sposobni. Da smo močni in zmoremo več, kot si priznavamo. Ko je bilo puljenje zoba za mano, sem hitro skovala načrt, kaj vse je še za porihtati, da bo moje zobovje okej. V malih zmagah najdemo motivacijo za naprej. Za nove zmage.
Ker življenje že tako jemljemo (pre)resno, (pre)strogo in (pre)kompleksno. Privošči si sladoled, pivo ali ples do jutranjih ur. Praznuj. Praznuj male zmage in praznuj življenje. Male zmage polnijo baterije, dvigujejo razpoloženje in krepijo duha.
“Saj ni bilo tako hudo, ne?” me je vprašala sestra, ko sem zadeta od anestezije, krvava po desnem licu vstala s stola. Pa, ne…
(Tudi Domnu ni bilo hudega. Potem, ko je obesil plašč.)
Strah pred zobozdravnikom je pogost, niso pa vsi ljudje panični preden zlezejo na stol. Večina verjetno zobarja preživi brez pomirjeval. Kar je krasno. Vendar to ne pomeni, da je moj dosežek manjši. Ravno nasprotno. Moj dosežek je moj in je zato zame večji.
Vsak ima svoje. Strahove, zmage. Niti ni treba razumet zakaj, kako. Res ne. Samo malo bolj prijazni pa spoštljivi bodimo en do drugega in do sebe. Konec koncev, prtljaga, ki jo nosimo na sebi, ima svojo težo in z njo ravnamo po svojih najboljših močeh. Z njo na hrbtu lovimo ravnotežja in se trudimo. Ne toliko kazat s prstom in vse spreminjat v tekmovanje.
Naredi nekaj, kar te vrže in cone udobja, izpostavi se “nevarnosti”, ki si si jo napumpal v glavi in zrasti. Ne primerjaj, raje praznuj. Bolj zabavno je in dolgoročno koristneje.
Praznuj. Praznuj male zmage in praznuj življenje.
