Savasana je fizično verjetno najlažja asana. Kako ne bi bila, saj samo ležimo na hrbtu. A Savasana ni samo ležanje na hrbtu. Savasana je lahko ena težjih asan. Morda celo najtežja. Savasana je verjetno najpomembnejša asana celotne joga prakse, ker vključuje vse koristi joge. Za telo in duha.
Poglejmo koristi Savasane.
Naše telo kopiči stres v mišicah, kar se kaže kot mišična napetost, krči. Ga ni magnezija, ki bi vam takšno zatrdelost in zakrčenost odpravil.
Pomislite na svoja ramena, ko ste jezni, prestrašeni, žalostni. Ne glede na izvor (čustven ali fizičen), je rezultat vedno isti.
Stres je povezan z vrsto zdravstvenih težav, zato sta znanje in sposobnost odpravljanja stresa zlata vredna. Ko v Savasani ležimo na hrbtu, dovolimo našim mišicam, da se sprostijo. Da "zlezejo" v blazino.
V njej občutimo gravitacijo, občutimo težo lastnih kosti. In jim dovolimo postati težke kot kamen. Dovolimo, da se telo in um sprostita. Mogoče zraven, za začimbo, dodamo par vaj iz vedenjsko-kognitivne terapije (krčenje in sproščanje mišic).
Po končani vadbi joge, v kateri ste delali na ravnotežju, moči, fleksibilnosti, se na koncu enostavno predajte. Predajte se Savasani.
Ker v Savasani ni bitk, ni boja. Odpočijte si. Dovolite si, dovolite svojemu umu, da si odpočije. Da se distancira od načrtovanja, sklepanja in hitenja v prihodnost. Prepustite se temu trenutku.
Ko sprostimo napetost in se prepustimo trenutku, lahko občutimo mir. Se kdaj vprašate, kako zgleda mir? Se vprašate, da kdaj boste lahko začutili mir? Ste mogoče kdaj, še kot otrok, ležali sredi travnika, zrli v nebo in šteli zvezde? Iskali utrinke? Ste? Ste bili mirni? Savasana je povabilo k umirjanju in sproščanju. Povabilo k miru.
Ko ležimo na hrbtu si dovolimo, da je naš trebuh sproščen. Mehak in nič zategnjen, zakrčen. Pljuča naj dihajo sama. Brez kontrole. Sama, kot znajo. Dihanje je nekaj, kar zelo hitro jemljemo popolnoma samoumevno. Ni samoumevno. Spoštujmo, bodimo hvaležni. Dihajmo in uživajmo v vsakem dihu.
Ker zakaj pa ne. Vzemimo si nekaj trenutkov, kjer lahko počivamo v miru. Drži, smrt je povezana z izgubo, trpljenjem, bolečino. Vem, se borim z mislijo. Ampak to ne pomeni, da ji bom ubežala. Da ji boš ubežal, ubežala ti. Tako pač je.
Ampak Savasana? Mirna in nič strašna zadeva. Celo prijetna. V njej ponotranjimo mir, v njej mogoče spoznamo in sprejmemo lastno minljivost.
Tako.
Ko se izvijem iz Savasane, dvignem od tal (največkrat najprej zazeham) se počutim, kot da bi ponovno zaživela. Ko poglabljamo dihanje, ko postopoma vrnemo mir v naš vsakdan, se spomnimo, kako dober občutek je biti živ. Tudi zaradi položaja trupla.
Bodite dobro, namaste.
