Kako obvladati panični napad

Bila sem pri zdravnici in nisem umrla. Hura zame.

Ne vem kdaj se je moja podzavest odločila, da se bojimo zdravnikov, preiskav. Ne vem. Verjetno ima nekaj veze s tem. Že od nekdaj imam precej naporne misli ob stiku z zdravstvom. Tiste najhujše misli. Večkrat sem se vprašala, če mogoče namerno samo nižam pričakovanja, da nisem potem razočarana. Kot recimo pri izpitu na faksu. Tudi, če je občutek pravi in se ti zdi, da bi morala biti vsaj osmica, raje sam pri sebi rečeš, da, če bo šest, bo okej. Enako potem pri dohtarju. Misliš si, tako ali tako imam raka in si potem ob dohtarjevi "vneto grlo imate" veliko bolj vesel in hvaležen, kot bi bil, če bi že sam pomislil na samo vneto grlo. Pripravim se na najhujše. Tudi takrat, ko samo zadnjo papirologijo prinesem. Tudi takrat, ko grem k zdravniku po recepte za očeta.

Lani oktobra, ko sem se zaradi simptomov paničnega napada odpravila k zdravnici, je zadeva prešla vse meje. Panični napad lahko sproži tudi okoliščina, ki je bila prisotna pri prejšnjem napadu. Zato sem se na današnji obisk zdravstvenega doma pripravila. Saj razumem, ljudem se morda zdi, da gre za nekaj povsem običajnega, morda se zdi celo hecno. A veste, ko ljudje radi rečejo, da če ne doživiš, ne moreš vedeti kako je? Pa saj tako tudi je. Sem že videla tesnobo, tudi panični napad, sem že mirila in objemala, ampak dokler sama nisem doživela, nisem vedela. Sem bila razumevajoča, ampak nisem imela pojma.

Panični napad je nekaj najbolj groznega, kar sem do sedaj v življenju doživela. Zato sem se seveda na današnji dan pripravila.

Kako obvladati panični napad

Danes paničnega napada nisem imela. Očitno delam nekaj prav. Srce mi je sicer bolj razbijalo, močneje in hitreje, ampak dlani niso bile mrzle, zenice niso bile razširjene. Tudi vrtelo se mi ni. Hura zame! Ampak vem, kako je, če se ti v javnosti zgodi, da te začne prijemati panika. Da te začne stiskati za vrat, ti jemati sapo, ti spodmikati tla. Tudi to se da obvladati. Se da, se da. Najlepše z vedenjsko-kognitivnimi tehnikami. Opisala bom tiste, ki jih uporabljam sama. In delujejo.

Pa, preden se spravim k talepim nasvetom, uporabljam in delujejo tudi pomirjevala. Seveda tista, ki mi jih je predpisala psihiatrinja. Seveda bo potrebi in raje ne kot ja. Ampak kdaj spijem tabletko in si pomagam. Ker dajmo nekaj razčistiti, ko nas boli glava vzamemo Lekadol, drži? Pomirjevala nam predpišejo z namenom in če kdaj stiska preraste naše sposobnosti, moči, si pomagamo. Pa verjemite, panična oseba je panična tudi zaradi pomirjeval. Bom odvisna? Vzamem samo polovičko? Kaj če ob pomirjevalu potem ne prepoznam kakšnih drugih simptomov, ki morda opozarjajo na prezgodnjo smrt? Se je morda psihiatrinja zmotila in mi predpisala napačna? So sploh zame? Sem šibka, ker rabim kemijo? Sem dovolj panična, si sploh zaslužim pomoč? Panična zaradi panike in tako še bolj previdna pri uporabi. Zato brez panike, vemo, kaj delamo.

Dihanje

Nekako mi je najbolj pri srcu. Verjetno zato, ker gre za nekaj res najbolj naravnega in priročnega. Pa pri jogi zadeva zelo dobro služi. V bistvu je pravilno dihanje res nekaj najbolj enostavnega. Pa vsi bi morali pravilno dihati. S prepono, s trebuhom. O pravilnem dihanju sem nekaj pisala že pod jogo. Pri paničnem napadu je fino, če se znamo toliko umiriti, da prepoznamo napad. Ga prepoznamo in sprejmemo in si rečemo: nič groznega, nič smrtno nevarnega. To pomeni, da najprej sprejmemo dejstvo, da panični napad doživljamo. Ga pač doživljamo. Ne bomo umrli. Torej, globoko vdihnemo. Zares globoko. Dih zadržimo za, recimo, pet sekund. Nato izdihnemo. Nekajkrat ponovimo. Z osredotočanjem na dihanje preusmerjamo pozornost. Nekaterim recimo pomaga, če v roke primejo kocke ledu ter se tako osredotočijo na občutek v rokah ter tako preusmerijo pozornost.

Poznate tisto sceno z dihanjem v papirnato vrečko? Iz filmov? Zadeva deluje. Ker se rahlo zadanemo z ogljikovim dioksidom. Povečana količina tega plina nas umiri, upočasni. Spet brez panike, na zadevo me je spomnila psihiatrinja.

Krčenje in sproščanje mišic

Moja druga najljubša tehnika. Podobno kot pri dihanju nas tudi ta vedenjsko-kognitivna tehnika prisili v ukvarjanje z nečim drugim. Gre za zavestno krčenje in sproščanje mišic. Če se panični napad pojavi v javnosti, je mogoče ta tehnika malo preveč pozornost vzbujajoča, ampak se jo da tudi diskretno izvajati. Najprej stisnemo, pokrčimo mišice, zadržimo skrčene mišice nekaj sekund, recimo deset, ter jih sprostimo. Nekajkrat ponovimo. Vem, ponavljam se, ampak tudi to tehniko sem osvojila z jogo. Joga je zakon, res. Sploh za nas tesnobneže.

Če smo v javnosti in med ljudmi in zdaj res nočemo vzbujati pozornosti še z nečim kar bi okolico vznemirjalo in s pogledi pripeljalo na nas, potem, če recimo sedimo, lahko začnemo s krčenjem naših sedalnih mišic. Stisnem pa zadržimo pa sprostimo. Pa z vdihom stisnemo, zadržimo in z izdihom sprostimo. Če smo mnenja, da tudi naša tazadnja lahko privabi preveč pogledov, počnemo to z dlanmi.

Samogovor

"Vse se dogaja samo v tvoji glavi, nič ti ne bo. Ne boš umrla. Ne boš umrla." Tako nekako to zgleda pri meni. Afirmacijam nisem bila nikoli naklonjena, ker afirmacije lahko dajejo občutek, da nekaj nismo ali da si moramo nekaj zaslužiti. S ponavljanjem "zaslužim si biti srečna" pred ogledalom našemu nezavednemu dajemo vedeti, da nismo srečni in da si srečo moramo zaslužiti. Ne samo pri paniki, tudi drugače je samogovor zelo dobrodošel. Pred izzivi, pred situacijami, ko se želimo umakniti konfrontaciji, recimo. Človeka porine naprej, mu da malo vzpodbude. Pri meni tudi deluje "nehaj si domišljati, vse je v redu" ali preprost "DAJ MIR". Splača se mu dati šanso, če ne zaradi drugega, par dobrih, spodbudnih besed si lahko vsak vsake toliko časa nameni.

Za razliko od afirmacij, samogovor motivira in vzpodbuja.

Vizualizacija

Happy place, ne? Nekako tako. Gre za preprost način umirjanja s preusmerjanjem pozornosti. Z vizualiziranjem sproščujočega. Morda plaže, gozda. Karkoli človeka pomirja. Mogoče se spomnimo na za nas prijeten dogodek, odplavamo nazaj, podoživimo prijetno. Preusmerjamo pozornost iz danega paničnega trenutka na čas in prostor, ki nas pomirjata.

Vedenjsko-kognitivnih tehnik je kar nekaj. Jaz dosežem kar želim doseči najprej z dihanjem. Umirim srce. Ko je srce enkrat umirjeno, potegne vse za sabo. Ne hiperventiliram, mišice se sprostijo, možgani spet zalaufajo normalno. Tehnike potrebujejo nekaj vaje, ampak ko so enkrat naše, so naše.

Dober je občutek soočanja z enim od svojih strahov in hkratna misel, da nisi umrl. Ne razumite narobe, ampak jaz res mislim, da si vsak zasluži živeti svoje življenje. Zares živeti. Pa dobro živeti to življenje. In ni fajn, ko te pri tem ovirajo takšne in drugačne prepreke. Zato pišem. Zato delim stvari, ki so mene spravile nazaj k sebi. Ali vsaj na pot nazaj k sebi. Ker vem kako je, če te omejijo in če se poleg omejiš še sam. Pišem, ker mislim, da lahko vsi živimo življenje, ki ga želimo živeti.

Pa, če so stiske prehude in nimamo moči za spopad - obiščite zdravnika. Dovolite si in poiščite pomoč.

Poskrbite zase.

Naroči se na online jogo

Izberi mesečno ali letno naročnino in takoj dostopaj do vseh joga videov in serij.
naroči se
7 dni brezplačno!