Mogoče ena kompleksnejših, ampak dostopna, učinkovita in koristna pranajama. Trening, vaja, predanost. Kot pravi Pattabhi – Practice and all is coming. Ni najenostavnejša dihalna tehnika, ampak saj nič zares ni enostavno na začetku, kajne? Prvič? Drugič? Ko nam nekaj na začetku ne gre, ko v prvem poskusu ne blestimo in nismo dobri, ali celo najboljši (ker kdo bi rad bil povprečen, ne?), radi pošljemo zadevo v tri krasne in se od nje distanciramo. Ampak Edisonova žarnica je zasvetila v 10.000-em poskusu. Če bi človek znorel in vse nekam poslal, ker bi bil nervozen zaradi neuspehov, bi bil vedno v temi.
Vztrajnost pa potrpežljivost. Pa ščepec optimizma. Zadnjič sem razmišljala – katera je tista stvar, za katero bi rekla, da jo res nesem z blazine v vsakdanje življenje? V vsakdanje izzive, stiske, borbe? Katera je tista zadeva, ki bi jo morala večkrat aplicirati na življenje? Potrpežljivost. Ker imam samo dve brzini – nič ali do daske – je trening potrpežljivosti na blazini odlična vaja za spoprijemanje z življenjem. Ampak o tem več kdaj drugič.
Danes o Kapalbhati pranajami, o dihalni tehniki čiščenja oz. prečiščevanja. Pranajama, umetnost dihanja, usmerjevanja diha in pretakanja prane. Prana, kot življenjska energija in jama (sanskrt - yama) kot kontrola. Kontrolirano usmerjanje energije. Ni težka znanost, ni juju. Joga je. In Kapalbhati, kjer kapal pomeni lobanja (ali kar glava in vse v njej) in bhati, ki pomeni sijanje, razsvetljevanje.
Gre za tehniko dihanja, ki ima močan vpliv na um in kardiovaskularni sistem. Za to pranajamo je potrebne nekaj dihalne koordinacije, nekaj podlage iz pranajam, vendar ni konec sveta, če se je lotimo brez predhodnega poznavanja kakšne mogoče za odtenek enostavnejše pranajame. Drži, Kapalbhati ne naredi, kar naj bi naredila, če se je ne lotimo prav, ampak kakšen poskus in kakšen kiks vsake toliko časa tudi prav prideta.
Pomembna sta igra pa raziskovanje. V najslabšem primeru? Človeku se lahko malo zavrti. Ampak brez drame, kot pravim, ni konec sveta. Pri Kapalbhatiju izdihujemo odločno, zato je fino, če sta telo in um vsaj malo natrenirana, da sta fokus in intenzivnost izdiha čimbolj kontrolirana in odločna.
Ob pranajami naj bi naše telo z izdihom zapustilo do 80% toksinov, strupov. Mogoče od tu tudi ime o sijanju čela. Tako zdravi, da sijemo. Mogoče. Za pranajamo pravijo, da naj bi pomagala pri izgubljanju teže, pri hujšanju.
Hrbtenica naj bo ravna. Če se ravno ne postavljamo v zaklone, v asane, kjer skušamo hrbtenico podmazati in povečati njeno prožnost, naj bo hrbtenica pri jogi ali pranajami ravna. Lahko sedimo v Sukhasani (ena noga nad drugo), v Sidhasani (ena noga pred drugo) ali v Padmasani. Če nič od tega ne paše, sedimo po turško. V bistvu je tako - katerakoli oblika sedečih asan (Vajrasana, recimo) pride v poštev, samo da je hrbtenica ravna, vrat dolg in dihalne poti čimbolj odprte.
Če nam paše, zapremo oči. (Pri pranajami, ne zdaj.)
Dlani položimo na kolena, stegna. Mogoče je pred pranajamo dobro narediti par dihov, ravno toliko, da pridemo v trenutek, da predihamo telo, pripravimo dihala.
Predihani najprej globoko vdihnemo skozi obe nosnici. Res dobro napolnimo pljuča, prsni koš in morda nekaj zraka pošljemo še malenkost nižje, v trebuh, prepono, kot to počnemo pri dihanju s trebuhom. Z izdihom potisnemo popek proti hrbtenici in zmanjšamo prostor med trebuhom in hrbtom. Če začutimo krčenje trebušnih mišic, potem delamo prav. Ko popustimo in sprostimo popek, mišice trebuha, bo zrak refleksno spet napolnil pljuča.
Ta občutek refleksnega polnjenja pljuč imejmo v mislih, ko se pranajame lotimo sistematično. Gre pa takole: globok in kar zajeten vdih skozi obe nosnici, odločen in sunkovit izdih skozi obe nosnici, pri katerem stisnemo trebušne mišice, popek navznoter. Z izdihom začutimo pritisk v trebuhu, kar je popolnoma normalno. In naslednji vdih je ob sprostitvi trebušnih mišic refleksen in avtomatski.
Pranajama se načeloma izvaja v intervalih. V intervalnem dihanju z zadnjim izdihom sprožimo avtomatski vdih, torej tisti, ki refleksno spet napolni pljuča.
Najprej vdihnemo in stoprocentno napolnimo pljuča. In ne izdihnemo v enem izdihu, ampak je vsak naslednji izdih kontroliran in sunkovit in sprosti približno 20% vdihanega zraka. Ponavljamo dokler pljuča niso prazna. In pri zadnjem izdihu, ko so naša pljuča prazna, sprostimo popek in trebušne mišice in dovolimo telesu, da pljuča spet napolni. Z matematiko ob strani, 20% sem napisala zaradi občutka. Na en vdih naredimo nekaj izdihov. Izdihi so lahko krajši ali daljši. Po občutku. Pomembno je, da se z enim vdihom napolnimo in z nekaj enakomernimi in silovitimi izdihi izpraznimo.
Nekajkrat ponovimo. En vdih, nekaj izdihov.
Sprošča toksine, izboljšuje pa tudi prebavo, delovanje ledvic in jeter. Zmanjšuje stres, povečuje prekrvavitev (tudi obraza, ergo sijanje).
Torej practice and all is coming. Ni nujno, da ob jogi treniramo tudi dih. Ah, kje. Je pa praksa sigurno globlja, če ji dodamo pranajamo. Pa sploh ni nujno, da se gremo jogo. Pranajame so koristne in za kontroliranim dihanjem stoji mala armada študij in raziskav, ki govorijo koristnostih usmerjenega diha. Trust me, sem panična in tesnobna in moje misli znajo mimogrede podivjati. Saj pravim, samo dve brzini imam. Morda ne ravno Kapalbhati, ampak izmenično dihanje, Nadi shodhana? Magic, ko pride do umirjanja podivjanih misli. Pa nasploh, diafragmalno dihanje (dihanje s trebuhom), recimo, masira vagusni živec, sporoča možganom, da je čas za počitek.
Več o Kapalbhati pranajami in ostalih tehnikah dihanja si lahko prebere v e-priročniku Skrivnosti dihalnih tehnik, ki vam lahko hitro izboljšajo zdravje in počutje.
V glavnem, dihaj. Če ti uspe kontrolirat dih, ti uspe kontrolirat trenutke. Dihaj. Dihaj, kot da gre za življenje. Ker gre.
Bodi dobro,
